Jakob Aleksič

* 30. maj 1897, Obrež, † 2. oktober 1980, Ljubljana

Aleksic Jakob1Že kot otrok zaljubljen v knjige

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši v Obrežu pri Središču ob Dravi, kjer se je rodil 30. maja 1897. Ko ga je ljudska šola v domačem kraju vpeljala v čarobni svet črk, so knjige postale njegov zaklad. "Spominjam se, da sem odšel s knjigo v roki tudi na polje, tudi če smo orali, in da me je oče kregal, naj gledam raje na živino kot v knjigo, tako rad sem bral." Stara mati mu je dala Volčičevo Marijino in Jezusovo življenje in "že takrat me je obšla želja, da bi o svetopisemskih dogodkih kaj več vedel". Po osmih letih klasične gimnazije v Mariboru je jeseni 1920 (maturiral je malo pozno, ker se je leta 1918 pridružil Maistrovim borcem za severno mejo) vstopil v tamkajšnje bogoslovje. Kot mlad duhovnik je bil leta 1924 poslan za kaplana v Gornji Grad z namenom, da nadaljuje bogoslovni študij na teološki fakulteti v Ljubljani. Peš je hodil iz Gornjega Grada čez Črnivec v Kamnik, od tam pa z vlakom v Ljubljano na izpite. Leta 1928 je dosegel doktorat z razpravo s področja Svetega pisma (Nauk sv. Pavla o devištvu). Takrat je bil že predavatelj Nove zaveze na visoki bogoslovni šoli v Mariboru, kjer je ostal do leta 1941, ko ga je doletela usoda večine duhovnikov mariborske škofije: nekaj mesecev je bil v nemškem zaporu, nato pa pregnan na Hrvaško (najdlje je bil v Deseni}u). Po vrnitvi iz pregnanstva je bil dve leti župnik v Zgornji Kungoti, leta 1947 pa je bil imenovan za predavatelja Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani. Kmalu je postal izredni pa redni profesor te stroke, ki jo je predaval še kot upokojeni profesor skoraj vse do svoje smrti 2. oktobra 1980.

Dober je tisti učitelj, ki se nenehno uči

Ko je mladi profesor Aleksič leta 1927 začel na mariborski bogoslovni šoli predavati Novo zavezo, je čutil potrebo, da se sam strokovno usposablja, da bi slušateljem - bodočim duhovnikom - mogel posredovati zaklade Svetega pisma. Zato je iz Maribora često odhajal na biblične študijske tečaje v Nemčijo, Francijo in Italijo. V svoji stroki se je izpopolnjeval na Vzhodnem inštitutu v Rimu (1931/32), eno leto (1936/37) je študiral na znameniti francoski biblični šoli v Jeruzalemu, kjer se je naučil vrednotiti biblično arheologijo, ki mu je pomagala bolje spoznati svetopisemsko sporočilo. To je bila nekakšna "šola v naravi": po predavanjih so profesorji in študenti šli v tiste svetopisemske kraje, o katerih se je na predavanjih govorilo. Za razlaganje in prevajanje Svetega pisma je pomembno tudi znanje jezikov. "Učitelj Svetega pisma bi moral obvladati vsaj osem ali deset jezikov," je dejal. "Zato sem se - poleg materinščine in hrvaščine, latinščine in grščine - moral učiti še štirih svetovnih jezikov (nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine) toliko, da lahko berem knjige; enako tudi semitska jezika: hebrejskega in aramejskega." Za hebrejski jezik, ki nam ga je z veliko ljubeznijo približeval (na začetku njegovih predavanj smo skupaj molili očenaš v tem svetopisemskem jeziku), je sestavil kratko slovnico.

Ljudem približati besedo o božjem kraljestvu

Sporočilo Svetega pisma je profesor Jakob Aleksič imenoval "beseda o božjem kraljestvu". Stara zaveza je priprava nanj, Evangeliji poročajo o njegovem prihodu, druge knjige Nove zaveze pa o njegovi rasti in širjenju. V tej luči je izbiral svetopisemska besedila za Malo Sveto pismo (Ljubljana 1967), ki naj bi ljudi spodbudilo, da bi vzeli v roke celotno Sveto pismo in ga brali tako, da bi oblikovalo njihovo življenje. Za mariborsko izdajo celotnega Svetega pisma (1958-1961) je iz hebrejščine prevedel vse male preroke. Za študente teologije je sestavil tehtna in pregledna skripta (Uvod v razlago Stare zaveze, Biblična arheologija). Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v raznih teoloških zbornikih in v Bogoslovnem vestniku, glasilu teološke fakultete v Ljubljani. Za verski list Družina je v letih 1963-1973 napisal nad sto krajših člankov s svetopisemsko tematiko, sestavljenih znanstveno pa hkrati tako, da jih je lahko razumel vsakdo (nekaj jih je pred kratkim izšlo v knjigi Zapor brez zidov; v njih razkrinkava fantazije Jehovinih prič, ki Sveto pismo razlagajo zelo samovoljno). Trdno je bil prepričan, da je Sveto pismo pismo Boga ljudem vsakega časa in vseh časov, kajti "vse, kar je napisano, je bilo napisano v naše poučenje". Po svoje je občudoval žilavost Judov, svetopisemskega izvoljenega ljudstva, in obžaloval je, da imamo Slovenci v primerjavi z njimi občutno manj narodnostne zavesti.

(obletnica meseca 05_1997)

Zajemi vsak dan

Postni čas nas mora spodbuditi, da nam bo delitev dobrin znamenje naše vzajemnosti z vsemi ljudmi. Vsi smo poklicani k deležnosti pri skrivnosti križa in Kristusovega vstajenja.

(sv. Pavel VI.)
Petek, 5. Marec 2021
Na vrh