Anton Ažbe

* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. "Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. 'Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.' Še danes se ravnam po teh nasvetih," je izjavil Kandinsky leta 1929.

Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar

Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.

Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za "vajenca" k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil "umetniško oporoko" -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.

Odličen učenec postane izvrsten učitelj

Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe "že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: 'Svetuj mi - pomagaj mi!' In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal." Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). "Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati...

Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva... Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire... V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije."

Samo sedem risb in osem slik

Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.

Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: "Tudi jaz sem slikar." Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v "visoki münchenski družbi", je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.

(obletnica meseca 08_2005)