Jožef Klekl st.

* 13. oktober 1874, Krajna; † 30. maj 1948, Murska Sobota

Slovenska zastava na novomašnem slavju

Jožef Klekl je izšel iz zdrave in zavedne prekmurske družine. Rodil se je 13. oktobra 1874 na Krajni, župnija Tišina. Starši so bili srednje premožni kmetje. Oče Štefan je bil zelo razgledan, saj je končal meščan­sko šolo v Radgoni. Mati Terezija, rojena Šalman, je bila skrbna gos­podinja in modra vzgojiteljica. V družini je bilo osem otrok, od kate­rih so trije umrli v zgodnji mladosti. "Naša domača hiša, kjer sem se bil rodil," pričuje Klekl, "je bila vedno slovenska in doma, v tej rod­ni hiši, se je z menoj vred rodil tudi slovenski duh, zavest, ponos slovenstva." Osnovno šolo je obiskoval na Cankovi, dve leti se je pri­pravljal na gimnazijo v Lendavi, kjer se je učil madžarščine, kajti gimnazijska leta je "prestal" v Koszegu in Sombotelu pri premonstraten­cih. Zaradi nadarjenosti so ga predstojniki hoteli poslati v centralno bogoslovje v Budimpešto, kar pa je preprečila njegova bolezen, zato je po maturi vstopil v sombotelsko bogoslovje. V času Kleklovega bogoslov­nega študija je sombotelsko škofijo vodil odličen škof Kornel Hidasy. Klekl je duhovno rastel tudi ob svojem "učitelju" dr. Francu Ivanocyju, ki je leta 1889 prišel za župnika na Tišino, kjer je ta "prekmurski Slomšek" ostal vse do svoje smrti leta 1913.

Mašniško posvečenje je Jo­žef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zra­ven madžarske zastave. "V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navduše­no."

"Zgubil sem popolnoma zdravje"

Prva Kleklova dušnopastirska postojanka je bila domača župnija , kjer je ostal pet let. "To so bila leta rasti in dozorevanja duhovniške po­klicanosti. Pri Ivanocyju je Klekl razvil svoj življenjski program: delati za vernost in narodne pravice prekmurskih Slovencev, ne glede na žrtve" (Stanislav Zver, Jožef Klekl, prekmurski Čedermac). Otroke sta poučevala krščanski nauk v slovenskem jeziku, uvajala sta ljudsko cerkveno petje in širila mohorjevke (takrat je bilo v tišinski župniji kar 107 naročnikov!). Ko je Klekl po petih letih odhajal za kaplana v Inced na Gradiščanskem, je Ivanocy jokal "kot oče za sinom edincem".

Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, naj­več z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praz­nik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češ­čenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl - ne da bi za to prosil - spet premeš­čen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma krat­kem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. "Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje... Živci so mi popolnoma od­povedali, še posebej mi je oslabelo srce." Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.

Apostol dobrega tiska in narodni buditelj

Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. "Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhov­nika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja" (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo "železnem" dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledi­la je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijine­ga lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, "pobožen, druž­beni, pismeni list za vogrske Slovence". Prva številka je izšla 8. de­cembra 1913, na "Marijin den". Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Je­zušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matič­nemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševi­ki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl posla­nec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko de­lal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zla­to mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.

(obletnica meseca 10_2004)