Franc Jelovšek

* 4. oktober 1700, Mengeš, † 31. maj 1764, Ljubljana

Ko slišimo ime slikarja Franca Jelovška, najprej "zagledamo" nje­govo znamenito sliko Svete Družine, ki jo je naslikal za cerkev sv. Petra v Ljubljani. Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev si ta podoba (ki jo videvamo na naslovnici vsakoletnih pratik) "po pra­vici zasluži ime najlepše slovenske Madone" (France Stele). Naj­večja dela tega mojstra, ki se ga spominjamo ob dvestoletnici roj­stva, so freske, s katerimi je ozaljšal številne cerkve.

Sin organista je "igral" s čopičem

Ne vemo prav veliko o življenju tega umetnika, ki je bilo bolj kratko, a izredno rodovitno. Na svojih slikah se je dosledno pod­pisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi pa so ga pisali po bolj znanem priimku Jelovšek (Jellouschegg). Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu, kamor so se bili doselili njegovi straši, in ime so mu da­li po sv. Frančišku Asiškem - svetniku tistega dne. Oče je bil or­ganist "in najbrž se ne bomo zmotili, če si mislimo, da je glasbe­na nadarjenost zvenela tudi v slikani muziki sina Franceta" (Emi­lijan Cevc). Ni znano, kje je dobil prvi slikarski pouk, a Jelov­škova dela spričujejo, da je imel dobro šolo. Verjetno je bil eden njegovih prvih učiteljev slikar Janez Mihael Reinwaldt, ki je bil njegova priča pri poroki, katero je Jelovšek sklenil 11. aprila 1723 z Marijo Vidmayrovo v Ljubljani, kjer se je bil naselil. Svoje slikarsko šolanje je dopolnil pri severnoitalijanskem sli­karju Giuliu Quagliu, ki se je v letih 1721-1723 drugič mudil v Ljubljani in je s svojimi freskami v ljubljanski stolnici in v semeniški knjižnici močno vplival na Jelovška: slikal je tako do­bro, da so njegove freske v cerkvi sv. Petra v Ljubljani dolgo pripisovali Quagliu. V zakonu so se mu rodili trije otroci. "De­lo ga je spet in spet trgalo od domačega ognjišča, saj so ga sli­karska naročila klicala v najrazličnejše kraje, v cerkve in na gradove" (E. Cevc). Leta 1740 si je v Ljubljani kupil hišo. Bil je bolj slabega zdravja. Spomladi 1764 ga je zadela kap, 3. maja je napisal oporoko, ki jo začenja s ponižno prošnjo: "Svojo dušo priporočam Bogu, da jo sprejme v večno blaženost." To se je zgodi­lo 31. maja 1764.

Naš največji baročni freskant

Jelovšek se je uveljavil predvsem na področju stenskega slikar­stva in je najpomembnejši slovenski freskant (slikar na mokri o­met). Delal je največ za cerkve, zlasti na Gorenjskem in Dolenj­skem ter v Vipavski dolini, deloma tudi na Štajerskem in celo na Hrvaškem. Precej njegovih del je (zaradi prezidav cerkva) uničenih. Najstarejše ohranjene slike so na Žalah v Kamniku (1730). Umetni­ški ugled si je pridobil, ko je v letih 1731-1734 s freskami okra­sil oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani in je za isto cerkev nasli­kal že omenjeno podobo Svete Družine. Leta 1734 je s freskami po­slikal strop nove župnijske cerkve v Kamniku. Zatem (najbrž 1736) je na mokri omet poslikal strop romarske cerkve na Žalostni gori pri Mokronogu, na zunanji steni cerkve pa upodobil prizor Križa­nja. V Štepanji vasi v Ljubljani je mojstrsko uskladil freske in kipe v kapelah križevega pota. V Skaručni pod Šmarno goro je na obokih cerkve upodobil legendo in poveličanje sv. Lucije (1748). Leto kasneje je poslikal obok župnijske cerkve v Šenčurju pri Kra­nju. "V soseščini rojstnega Mengša so se mu barve izpele v letih 1759-1761 na obokih in stenah cerkve v Grobljah" (E. Cevc). Posli­kaval je tudi grajske dvorane, risal diplome, podobice in osnutke za oltarje, kulise božjih grobov, toda "z mnogo večjim veseljem se je izživljal v stenskih in obočnih krasitvah, kjer je realno arhitekturo, steno in obok, spreminjal v fantazijsko, jo odpiral v neslutene višine nebes in v širine obzorij" (E. Cevc).

Njegova hvalnica Materi Božji

Vrh Jelovškovega umetniškega ustvarjanja pomeni poslikava ro­marske in župnijske cerkve na Sladki gori na Štajerskem, "kjer za­res pojo v skupni hvalnici stavba, oltarji s kipi in freske" (E. Cevc). Kaj pojo? Hvalnico Materi božji. "To temo je slikar razpre­del v dogajanje v nebesih in na zemlji, zdaj posega po bibličnih motivih, zdaj spet upodablja ljudi in dogodke iz življenja, ki ga obdaja" (Sergej Vrišer). Slikarije so zgrajene podobno kot glasbe­ne kompozicije: po uvodnih akordih zazveni glavna vsebina. Sredi stropa kupole ladje je podoba Marije z Detetom v nebeški slavi. Okoli nje so razvrščeni prizori iz Marijinega življenja: srečanje Marije z Ano, Marijino darovanje v templju, Jezusovo rojstvo in Poklon štirih celin Mariji. V zožujočih se delih oboka so prizori Marijine prve poti v tempelj, Marijine zaroke, Poklona treh kra­ljev in Marijine smrti. Hvalnica božji materi izzveni v kupoli prezbiterija, kjer so upodobljeni štirje glavni prizori iz Mariji­nega življenja: Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, Sveta družina in Brezmadežna. Ob teh slikah je upodobljenih veliko različnih bol­nikov in ozdravljencev. V teh prizorih "se je združila vsa rev­ščina življenja, ki išče in dobi rešitev na Marijino priprošnjo" (E. Cevc). Na desni strani ogradne stene pevskega kora je nasli­kan prizor moža, ki je padel pod voz z vinskimi sodi. Ta dogodek je slikar sam doživel in vidimo ga upodobljenega: v rokah drži srce in čopiŠ, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

(obletnica meseca 10_2000)