Franc Saleški Finžgar

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Finzgar Franc Saleski1Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom 'F.S. Finžgar - POD SVOBODNIM SONCEM'. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo... Pozneje sem zvedel, daje ta 'povest davnih dedov' najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta ('utelešena življenjska modrost') in matere Reze roj. Ažman ('sama ponižna ljubezen'). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna...

Finzgar Franc Saleski2Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar 'svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno' in da je bil 'v tesnici zgleden duhovnik'.

Finzgar Franc Saleski3Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan 'romal' po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena - zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.

Finzgar Franc Saleski5Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po 'nepokojnem pokoju', ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1991) 2, str. 67.

Zajemi vsak dan

Na bližnjega lahko gledamo ravnodušno. Potem gledanega zazebe; čuti se ponižanega. Na drugega lahko gledamo z dobrohotnostjo, z dobroto. To ga opogumi.

(Romano Guardini)
Četrtek, 12. December 2019
Na vrh