Narte Velikonja

* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana

Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo po­dobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, 'štajerski Kalvariji'. V imenu preživelih tabo­riščnikov je pretreseno množico na­govoril dr. Tine Velikonja, sin pi­satelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je 'kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik na­rodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando'. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji di­plomski nalogi Literarno delo Nar­teja Velikonje (Ljubljana 1990) pri­šla do ugotovitve, da je bila Veli­konjeva smrt zrežirana groteska in da 'ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev medna­rodnega prava'. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri ra­dijske govore proti OF, je namreč zapisal:

»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,... ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, od­kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja ... Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pra­vic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni 'za večne čase'! Petinšti­rideset let po njegovi smrti, 28. juni­ja 1990, je Alenka Puhar v Knji­ževnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to ob­sodbo 'izbrisan iz slovenskega ob­čestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponati­sa ni bilo nobenega.'

Obudimo spomin na tega, po krivici 'pokopanega' moža. Og­lejmo si njegovo življenjsko in pi­sateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Igna­ciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta 'vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske', mu je 'za življenjsko pot pustila vrečo humorja', kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Do­mači prijatelj, mu je, tretješolcu, po­slala honorar za pesmico o Hanci.

Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje ne­umnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kra­ju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s pri­morskimi pisatelji in pesniki: An­drejem Budalom, Jo­žem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Fran­cetom Bevkom. Po ma­turi je na Dunaju štu­diral pravo ter se v času študija družil s sloven­skimi akademiki in po­litiki (Korošcem, Kre­kom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih ura­dih. Leta 1920seje po­ročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih ka­toliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.

V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so nje­gove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobreme­njenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo 'gorjana' je bo­lezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opu­stil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je ka­toliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jo­žetom Pogačnikom, kasnejšim ljub­ljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mo­horjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.

Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno po­roko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geo­grafski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).

(obletnica meseca 06_1991)