SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Narte Velikonja
* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana
Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo podobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, 'štajerski Kalvariji'. V imenu preživelih taboriščnikov je pretreseno množico nagovoril dr. Tine Velikonja, sin pisatelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je 'kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando'. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji diplomski nalogi Literarno delo Narteja Velikonje (Ljubljana 1990) prišla do ugotovitve, da je bila Velikonjeva smrt zrežirana groteska in da 'ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev mednarodnega prava'. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri radijske govore proti OF, je namreč zapisal:
»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,... ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, odkod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja ... Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pravic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni 'za večne čase'! Petinštirideset let po njegovi smrti, 28. junija 1990, je Alenka Puhar v Književnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to obsodbo 'izbrisan iz slovenskega občestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponatisa ni bilo nobenega.'
Obudimo spomin na tega, po krivici 'pokopanega' moža. Oglejmo si njegovo življenjsko in pisateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Ignaciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta 'vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske', mu je 'za življenjsko pot pustila vrečo humorja', kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Domači prijatelj, mu je, tretješolcu, poslala honorar za pesmico o Hanci.
Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje neumnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kraju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s primorskimi pisatelji in pesniki: Andrejem Budalom, Jožem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Francetom Bevkom. Po maturi je na Dunaju študiral pravo ter se v času študija družil s slovenskimi akademiki in politiki (Korošcem, Krekom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih uradih. Leta 1920seje poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih katoliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.
V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so njegove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobremenjenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo 'gorjana' je bolezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opustil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je katoliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jožetom Pogačnikom, kasnejšim ljubljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mohorjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.
Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno poroko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geografski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).
(obletnica meseca 06_1991)
