Primož Trubar

* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani - verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.

Mlinarjev sin, begunec in župnik na Nemškem

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Raščici pri Turjaku, najbrž ob godu sv. Primoža in Felicijana (9. junija). Njegov oče Miha je bil mlinar in tesar ter ključar vaške cerkve sv. Jerneja. Materi je bilo ime Jera. Starši so bili pobožni in oče je poslal dvanajstletnega Primoža na Reko, da bi se izšolal za duhovnika. Po enem letu je šel v Salzburg, od tam pa v Trst, kjer je živel na dvoru škofa Petra Bonoma.

Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.

Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.

Oče prve knjige za "lube Slovence"

Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja "njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine."

To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim." Mirko Rupel sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo."

(obletnica meseca 06_1996)