Oton Župančič

* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana.

"O rodni dom, o hiše očetove streha ti"

Zibelka mu je tekla v Vinici v Beli Krajini, kjer se je rodil 23. januarja 1878 kot drugorojeni od treh otrok v družini Franca Zupančiča (Oton je leta 1908 spremenil priimek v Župančič) in Ane Malič. Oče je kupil na Vinici nekaj zemlje in hišo ter v njej odprl trgovino. Ko je bilo Otonu dve leti, je oče prodal posest na Vinici in se z družino preselil v bližnji Dragatuš, kjer je kupil hišo ter odprl gostilno in trgovino. Tam je Oton obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Bolj kot učenje v šoli so ga privlačile lepote narave, ki mu jih je odkrival tudi oče, za kar se mu je kasneje zahvaljeval v svoji veliki pesnitvi "Dumi". Tretji in četrti razred osnovne šole je Oton obiskoval v Novem mestu, da bi se temeljito pripravil na gimnazijo, v katero je vstopil z desetimi leti jeseni 1888. Tam je dovršil tri razrede, četrtega in vse višje razrede pa je obiskoval v Ljubljani, kamor se je jeseni 1891 preselila družina. Sprva je pripadal krožku katoliških dijakov, ki so se zbirali okrog Janeza Ev. Kreka. Svoje prve pesmi je objavil v katoliških listih (Zgodnja danica, Vrtec, Angelček, Dom in svet).

Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.

"Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč"

"Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj," je povedal Župančič v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Prva šola so mi bile narodne pesmi." To čutenje mu je bilo nekako prirojeno. Ko se je kot dijak in študent vračal na počitnice v svoje domače kraje, je znal "prisluhniti čisti, bogati in zvonki belokranjski govorici, oceniti lepoto tamkajšnjih ljudskih obredij in običajev ter opazovati značaje in usode svojih preprostih rojakov" (Joža Mahnič).

V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. "Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim," je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi." V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. "V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje." Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.

"Ciciban teče v zeleni dan"

Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: "Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu."

Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.

Ljubezni do domovine je posvečena tudi njegova zadnja pesniška zbirka Zimzelen pod snegom (1945), v kateri se domovinska tematika prepleta s socialno. "Veš, poet, svoj dolg," je znano vprašanje iz te zbirke. Na to vprašanje je moral pred Gospodarjem življenja dati odgovor naš pesnik, ki je svojo življenjsko pot končal 11. junija 1949.

(obletnica meseca 01_2008)