Luiza Pesjakova

* 12. junij 1828, Ljubljana, † 31. marec 1898, Ljubljana

Pesjakova Luiza1" Prvorojenka Prešernovega šefa

V začetku julija 1844 je France Prešeren v nemškem listu Carniolia objavil sonet An eine junge Dichterin (Mladi pesnici), posvečen šestnajstletni Luizi Crobath, hčerki njegovega šefa, ker je vedel za njene pesniške poskuse. Ko so izšle njegove Poezije (1846), ji je podaril en izvod z osebnim posvetilom. Prešeren je bil dvanajst let (1834-1846) odvetniški pripravnik pri Blažu Crobathu, ker zaradi svobodomiselnosti kljub ponovnim prošnjam ni mogel dobiti samostojnega mesta. S "šefom" sta se kar dobro razumela, saj je Prešeren v podarjenem primerku Krsta zapisal posvetilo: "Mecenu in bratu / dohtarju Hrovatu." Crobathova žena je bila Poljakinja. Njun prvi otrok je bila hčerka Luiza (Alojzija), rojena 12. junija 1828. Kot deklica se ni mogla redno šolati; omogočili so ji, da si je pridobivala znanje v zasebnem Frölichovem zavodu za dekleta, veliko pa se je naučila tudi od brata, ki je obiskoval gimnazijo. Bila je ljubljenka očetovega sodelavca Prešerna, ki jo je poučeval zgodovino in razne evropske jezike, spremljal pa je tudi njene pesniške poskuse.

Pesjakova Luiza2Leta 1847 je v nemščino prevedla njegovo pesem Izgubljena vera. Za tedanje razmere je bila zelo izobražena: govorila in pisala je več tujih jezikov, slovenščino pa je znala samo za silo. Po očetovi smrti leta 1848 se je poročila z bogatim ljubljanskim trgovskim podjetnikom Simonom Pesjakom ter se sprva vsa posvetila družini in vzgoji petih hčerk. Po letu 1860 se je priključila slovenskemu narodnemu gibanju. Za hčere je najela profesorja Antona Lesarja, da jih je učil slovenščine, ob njih pa se je tudi sama pridno učila. Kmalu je začela pisati slovenske pesmi in različne sestavke, ki jih je objavljala v Novicah in Slovenskem glasniku.

Domoljubna slovenska pesnica in pisateljica

V Bleiweisovih Novicah je leta 1864 izšla njena prva slovenska pesem Kar ljubim, ki jo je sklenila: "Ljubim Slovenijo, ji roko podam, / Bog jo potrdi in živi jo nam!" Odslej je postala najvidnejša sotrudnica Novic in Slovenskega glasnika (Celovec), v katerih je objavljala domoljubne in spodbudne misli v verzih in pesmi z romantičnim občutjem. Izrazito romantični sta tudi domoljubni povestici Očetova ljubezen (Novice 1864) in Dragotin (Slovenski glasnik 1864).

Pesjakova Luiza3Leto 1864 je bilo zelo rodovitno, saj je poleg vsega omenjenega priredila za ljubljansko čitalnico nemško veseloigro Strup, kmalu pa še Svitoslava Zajčka. Za čitalniške prireditve, katerih namen je bil buditi in poživljati narodno zavest, je zlagala spremna besedila, katerih vodilne misli so bile: ljubezen do matere domovine, sloga, pobratimstvo in človečanstvo. Domovinsko osnovo ima tudi dramatična slika Noč na Koprivniku (Novice 1872), v katerih je prikazala Žiga Zoisa in Valentina Vodnika. Njeni prozni začetki so vzporedni Jurčičevim. V "začetno dobo" slovenske proze spadajo njena že kar dolga povest Rahela (1870), Moja zvezdica (1871), Popotni spomini (1884) in avtobiografski zapis Iz mojega detinstva (1886). "Izvirna novelica Rahela je izšla štiri leta za romanom Goldelse Eugenie Marlitt, s katerim Nemci datirajo začetek ženskega romana" (Miran Hladnik). Ves čas je Luiza Pesjakova pisala tudi v nemščini. Še preden je Stritarjev Zvon utihnil (1880), se je Luiza Pesjakova preselila k celovškemu Besedniku in mariborski Zori, potem pa je šla k Ljubljanskemu zvonu, ki ga je urejal Fran Levec. Po sodbi (moške) literarne kritike se je Pesjakova še najbolj uveljavila v mladinski pesmi. Njene najboljše pesmi so izšle v knjigi Vijolice (1889).

Prva slovenska opera in ženski roman

Pesjakova Luiza4Na razpis Kranjskega deželnega zbora leta 1870 za izvirno tragedijo in opereto je Luiza Pesjakova napisala Gorenjskega slavčka, ki je postal libreto za prvo slovensko opero. Na besedilo je "zložil" glasbo Anton Foerster, slovenski skladatelj češkega rodu. Opero so prvič izvajali 24. aprila 1872. Besedilo je izšlo v Novicah in v Slovenski Taliji in je prineslo Pesjakovi največ slave, saj Gorenjskega slavčka še danes uprizarjajo. Napisala je tudi tragedijo v petih dejanjih z naslovom Prešeren, ki pa je ostala v rokopisu (zadnje dejanje je izgubljeno).

Najpomembnejše delo Luize Pesjakove je roman Beatin dnevnik (1887), ki bi bil prvi slovenski ženski roman, če bi izšel takrat, ko je bil napisan. "Pa ga je doletela nesrečna usoda, da ga je urednik Jakob Sket leta 1882, ko mu ga je ponudila, zavrnil," pojasnjuje Miran Hladnik. "Ko je po petih letih čakanja nazadnje le izšel (...), se je priključil seriji besedil istega žanra, s katerimi je slovensko publiko zasula Pavlina Pajk... Beatin dnevnik po dolžini prekaša vse, kar so slovenski pripovedni klasiki napisali do tedaj, in se že zato zasluženo ponaša s podnaslovom roman." Roman je zgrajen kot tedanje sentimentalne družinske povest iz višjih slojev, poln zapletov in presenečenj. Svoj zapis o Luizi Pesjakovi v knjigi Pozabljena polovica Miran Hladnik zaključuje: "Ironija usode je, da so se hčerke Luize Pesjak, kako je bila že sama navdušena za vse slovensko in slovansko, preselile v tujino in se ponemčile. Helena je postala znana operna pevka. Po zlomu moževega prevozništva in trgovine je avtorica živela skromno in umrla 31. marca 1898 precej zapuščena."

(obletnica meseca 06_2008)

Zajemi vsak dan

Zares, Gospod, moj Gospod, moje oči se obračajo k tebi, ne zapuščaj moje duše! Varuj me pred zanko, ki so mi jo nastavili.

(Psalm 141)
Ponedeljek, 2. Oktober 2023
Na vrh