Anton Koželj

* 10. januar 1874, Kamnik, † 14. junij 1954, Ljubljana

Kozelj Anton2Otrok slikarske družine

Dar in ljubezen do slikarstva je Anton Koželj podedoval po očetu Matiju, znanem cerkvenem slikarju, kateremu se je rodil 10. januarja 1874 v Kamniku kot prvi od deveterih otrok v družini, ki jo je bil mojster ustanovil z Marijo Hudobivnik. Po očetovi poti je za Antonom šel tudi devet let mlajši sin Maks. Oče Matija je bil doma iz zaselka Vesca pri Vodicah nad Ljubljano, kjer se je rodil 7. februarja 1842 (umrl pa je 26. februarja 1917 v Kamniku). V svet slikarstva ga je vpeljal tedanji vodiški kaplan Mihael Peternel, ki ga je vodil in podpiral tudi na risarski šoli v Ljubljani. Leta 1865 se je naselil v Kamniku in tega leta je naslikal (po Fuhrichu) svoj prvi križev pot - v svojem življenju jih je dovršil kakšnih dvajset. Veliko je slikal na moker omet (fresco) po številnih cerkvah ljubljanske škofije (Kamnik, Bohinjska Bistrica, Komenda, Vodice, Homec, Zapoge)

Kozelj Anton3Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.

Skoraj petdeset let profesor risanja

Od vseh treh slikarjev iz Koželjeve družine je akademsko stopnjo dosegel edino Anton. Po ljudski šoli v rodnem Kamniku je v Ljubljani končal šest razredov gimnazije, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na Umetnostni akademiji dovršil osem študijskih semestrov pri profesorju Rumplerju in dva pri profesorju Griepenkerlu: posvetil se je predvsem risanju in kompoziciji.

Kozelj Anton7Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.

Za svojo osemdesetletnico je snoval razgibano kompozicijo Boj pri Metulumu, ki pa je ni dokončal, kajti 14. junija 1954 "mu je smrt zagrnila barvno podobo sveta" (E. Cevc). "Koželjevo slikarstvo je dosledno realistično zasnovano," je zapisal njegov rojak, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Impresionistična svobodnost mu je tuja, krepko zajeta in barvno čista figuralna kompozicija mu je bila ideal, slikanje po naravnem modelu edino pravilo."

Dolgoletni ilustrator Mohorjevih koledarjev in knjig

Kozelj Anton6Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v "rojstnem" Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal "obraz" (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.

Že omenjeni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je lepo zapisal: "Če je Koželj pripomogel do priljubljenosti mohorskim knjigam , so te po drugi strani svojega ilustratorja po vsej domovini udomačile, tako da ga moramo poleg Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Gvida Birolla in Hinka Smrekarja šteti med klasike in začetnike slovenske knjižne ilustracije."

(obletnica meseca 06_2004)

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh