Silvin Sardenko

† 15. junij 1876, Ljubljana, † 21. februar 1942, Ljubljana

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil pred 130 leti.

Murnov sošolec in Kettejev prijatelj

Bil je otrok ljubljanskega Posavja. Rodil se je 15. junija 1876 - tistega leta je bil ta dan praznik Svetega Rešnjega telesa - kmečkim staršem v Stožicah pri Ježici. Ob pomoči nekaterih dobrotnikov je po končani osnovni šoli šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Že na začetku gimnazije se je seznanil s Kettejem in Murnom, z Murnom je bil sošolec, s Kettejem prijatelj: v višji gimnaziji je bil član Zadruge (moderne). Že takrat je začel objavljati mladinsko poezijo v otroških listih Angelček in Vrtec. "A to ni tako važno," je zaupal Izidorju Cankarju. "Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec... V tistih dijaških letih je prišel k meni na stanovanje in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad - prve pesmi." Skupaj sta jih šla brat med grmovje na Rožniku. "Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji." Sardenko je bil takrat že bogoslovec. Kette je izrazil željo, da pride k njemu duhovnik in ga pripravi na odhod v večnost. Ko je Sardenko odhajal od umirajočega prijatelja, mu je ta dejal: "Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako uničil." Umrlemu prijatelju v spomin je Sardenko napisal tri pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, in so imele prvikrat podpisan psevdonim Silvin Sardenko: priimek je vzel iz ukrajinskih dum in pomeni pomanjševalnico "srčece", ime pa je izbral po svetniku tistega dne na koledarju. Od Murna in Ketteja je dobival dragocene pesniške spodbude. Leta 1902 je dosegel svoj življenjski cilj: bil je posvečen v duhovnika.

Njegova trojna literarna šola

Po novi maši je nastopil službo kaplana v Šmartnu pri Litiji, zatem v Planini pri Rakeku, nakar je šel študirat rimsko in cerkveno pravo v Rim, od koder se je vrnil kot doktor. Potem je kaplanoval še v Dobu pri Domžalah v Sostrem. Od leta 1908 do 1924 je bil profesor verouka na ljubljanski gimnaziji in učiteljišču, leta 1924 pa je postal stolni kanonik v Ljubljani in zaupana mu je bila skrb dekliške in deške Marijine družbe. Takrat je bil že uveljavljen kot pesnik. V začetku leta 1942 se je v hudem mrazu prehladil, ko je čakal na sodišču pri italijanskih oblasteh kot zagovornik nekega stoženskega rojaka, ki so ga Italijani obdolžili sodelovanja z OF. Umrl je za pljučnico 21. februarja. Pokopali so ga poleg matere na pokopališču v Dravljah. V imenu književnikov se je od njega poslovil France Koblar, ki je dejal, da je Sardenko "s svojo pesmijo prinesel v slovensko poezijo svoj svet s cerkvicami in oltarji, romarskimi potmi in mladimi jutri, s Posavjem, z zvonjenji in molitvijo, predvsem pa z Marijo... Tako je postal pesnik večnega v nas, kar naj nas spominja na Boga in vodi k njemu." - Ob svojem obisku leta 1911 ga je Izidor Cankar vprašal: "V kakšno literarno šolo si hodil?" Silvin Sardenko mu je odgovoril: "Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem." Rad je poslušal petje slovenskih narodnih pesmi, prebiral je narodne pesmi drugih narodov. "Druga šola pa je bilo in je še Sveto pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati... Tretja šola so bili drugi pisatelji in pesniki... Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov."

"Skladovnica" 37 pesniških zbirk

Pisatelj Fran Saleški Finžgar, Sardenkov poklicni tovariš, je v avtobiografiji Leta mojega popotovanja zapisal, da se je v Ljubljani srečal z njim. "Še danes sem mnenja, da je bil talent in da je s temi pesmicami mnogo, mnogo obetal. Ocenil sem jih v Slovenčevem podlistku. Tam sem omenil, da je edini, ki se bliža Župančiču. To mojo sodbo je neki kritik kot hudo zmotno obsodil." Kritika je Sardenku očitala, da kot pesnik premalo zajema iz lastne notranjost in preveč meditira ob zunanjih predmetih in dogodkih. "Namesto da bi nam dal samo knjigo intimnih in kvalitetnih pesmi, kolikor jih je zmogla njegova pesniška nadarjenost, je zložil skladovnico 37 zbirk, ki pomenijo sicer obsežno bibliografijo, nimajo pa na splošno nikake estetske cene," je zapisal literarni zgodovinar Joža Mahnič. Tudi ljudski pisatelj Pavel Perko, Sardenkov sošolec v gimnaziji in bogoslovju ter iskren prijatelj, ni bil prav navdušen nad njegovimi pesmimi. "Ljudje iz ljudstva pa so zelo radi brali njegove pesmi. Je pač iz njih govorila neka nežnost, skoraj bi rekel otroška nedolžnost." Sardenkova prva pesniška zbirka je bila V mladem jutru (1903) in v njej je zarisal tematski krog svojega pesnjenja: zanosno religiozno čustovanje, skladne podobe iz narave, obujanje spominov na otroštvo, vzgojni zgledi. Boljša od prve zbirke je Roma (1906), sad pesnikovih doživetij med študijskimi leti v Rimu. Sredi prve svetovne vojne (1916) je izšla drobna zbirka Nebo žari, pesnikov odziv na strahote prve svetovne vojne; ta problematika zajema podobe vojne na vasi, v družinah, na fronti (krajši "venec" iz te zbirke je uglasben). V Dekliških pesmih (1922) se Sardenko vtaplja v ljubezensko čustvovanje kmečkega in mestnega dekleta. Zbirka Trojno klasje (1938) pa je posvečena "materi, domu in polju". Vse življenje je Sardenko opeval Božjo Mater Marijo - bil je med Slovenci prvi izrazit marijanski pesnik.

(obletnica meseca 06_2006)