Lado Piščanc

* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.

V zelenih daljavah božje bodočnosti

Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.

V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: "Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu." Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester 'najgloblja' (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: "O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil." Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): "O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim..."

(obletnica meseca 02_1994)

Zajemi vsak dan

Človek ne postane svetnik s tem, da se prepričuje, da je boljši od grešnikov, ampak ko spozna, da je eden izmed njih in da so vsi skupaj potrebni Božjega usmiljenja.

(Thomas Merton)
Četrtek, 17. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh