Blaž Potočnik

* 31. januar 1799, Struževo pri Kranju, † 20. junija 1872, Šentvid, Ljubljana

Slovenski biografski leksikon predstavlja Blaža Potočnika kot pesnika, nabožnega in poučnega pisatelja, časnikarja in narodnega buditelja. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem pri Kranju. Družina se je kmalu preselila v Kranj, leta 1811 pa v Ljubljano. Blaževa prva učiteljica je bila mama Barbara, ki je znala brati, šole pa je obiskoval najprej v Kranju in nato v Ljubljani. Po končani gimnaziji in liceju je vstopil v bogoslovje in bil leta 1822 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju; po smrti stolnega organista Hellerja je bil leta 1825 poklican za kaplana v ljubljansko stolnico, kjer je sodeloval z Gregorjem Riharjem pri prenovi cerkvenega petja. Avgusta 1833 je dobil župnijo Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal 39 let - vse do svoje smrti. Šentviška doba pomeni višek njegovega duhovniškega in kulturnega delovanja. Bil je vsestransko delaven, bister in iznajdljiv, velik dobrotnik dijakov in študentov.

Med njegovim župni-kovanjem je bilo v Šentvidu enajst novih maš. Imel je smisel za praktične stvari: za mlekarice je omislil voziček, s katerim so vozile mleko v mesto; v prostem času je faranom popravljal ure. Kot vnet čebelar se je ukvarjal tudi s homeopatijo (danes bi rekli "alternativnim zdravljenjem"). Prijatelj France Prešeren ga je zbodel z epigramom: "Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; popred si časa bil, zdaj si življenja tat. "Njegovo razgibano življenje se je izteklo 20. junija 1872.

Svoje pesniške in glasbene darove je Blaž Potočnik posvetil predvsem cerkvenemu petju. Pisal je besedila, ki so prvič izšla leta 1827 pod naslovom Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom (sledilo je več ponatisov); nekatere pesmi je tudi sam uglasbil.

V novi slovenski cerkveni pesmarici Slavimo Gospoda (1992) je kar 29 Potočnikovih besedil in tri njegove uglasbitve (O Jezus, sladki moj spomin; O kam, Gospod, gre tvoja pot; Veš, o Marija). V omenjeni zbirki so pesmi, ki jih je Potočnik napisal že kot kaplan v Šentjerneju. Prevajal je tudi iz latinščine in nemščine, najbolj še pa so njegove izvirne pesmi, zlasti Mariji in svetnikom v čast. "V njih je zajemal iz živega baročno-cerkvenega duha in jim dal tako izrazito slovensko tipiko, da so te pesmi v njegovih, Travnovih, posebno pa v Riharjevih napevih dobile popolnoma ljudski značaj" (France Koblar). Vedri naravi Blaža Potočnika je bil tuj mrki janzenizem in menda se je iz Ljubljane umaknil v Šentvid prav zaradi naraščajočega vpliva janzenistov v kranjski prestolnici. Proti janzenizmu so namenjeni njegovi spisi, ki jih je pripravil na pobudo škofa Wolfa. Iz francoščine je prevedel Bossuetova Premišljevanja za vse dobe cerkvenega leta, iz italijanščine pa razmišljanja Sv. Alfonza Ligvorija o Mariji. Objavljal je tudi svoje pridige, ki razodevajo gorečega pa modrega cerkvenega govornika.

Kot posvetni pesnik se je Blaž Potočnik vključil v krog ob Krajnski čbelici in sodeloval pri prvih "bukvicah" (1830); objavil je več svojih pesmi, v katerih "se pozna Vodnikova šola, vendar se je učenec dvignil nad racionalizmom svojega učitelja in izraža že precej romantičnega čustvovanja" (F. Koblar). Matija Čop je Potočnikove pesmi v Krajnski čbelici pohvalil, da so prav prijetne za petje in jih ima za "najodličnejše v zbirki". Potočnik je bil pristaš metelčice, zato v naslednjih snopičih Krajnske čbelice ni sodeloval; svoje pesmi je objavljal v Novicah; nekatere od njih: Dolenjska (Pridi, Gorenjc), Zvonarjeva (Ko dan se zaznava), Planinar (Visoko vrh planin stojim) so se ljudem tako priljubile, da so ponarodele. Potočnik je z Janezom Bleiweisom sodeloval pri sestavljanju Velike pratike; med njegovmi poučnimi spisi je njegova knjižica Kolera (1831). Sodeloval je tudi pri pisanju šolskih knjig za računstvo, pripravil je slovensko-nemško slovnico in sodeloval pri sestavljanju nemško-slovenskega slovarja, ki ga je pripravljal Matej Cigale (1860). Leta 1866 je v Šentvidu ustanovil narodno čitalnico, ki je pod imenom "Blaž Potočnikova čitalnica" delovala do leta 1941. Njegovo narodno zavest je pokazal vižmarski tabor leta 1869. Bil je znan kot velik šaljivec. O njem se je ohranilo več anekdot. Najbolj znana je tale: ko se je nekoč ustavil v gostilni na Brodu, ga je gostilničar vprašal, kaj dela Bog v nebesih. Župnik Potočnik je ustrelil kot iz topa: "Čaka, da bo kakšen birt prišel v nebesa!"

(obletnica meseca 01_1999)