Josip Srebrnič

*2. februar 1876, Solkan pri Gorici, † 21. junij 1966, Krk, Hrvaška.

"Zapozneli" duhovniški poklic

Srebrnic Josip1Rodil se je v Solkanu kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (predniki naj bi se naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov). Ljudsko šolo je končal v Solkanu. Starši si spričo velike družine še pomisliti niso upali, da bi kateri od otrok študiral. Tedanji solkanski kaplan Josip Godnič pa jim je prigovarjal: "Dajte Pepča v šolo v Gorico!" In res je dvanajstletni deček prišel v latinske šole v Gorico, kjer je bil gojenec deškega semenišča, katerega je tedaj vodil dr. Anton Mahnič. Mladi Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, vendar je bil tako samostojen, da se ni pustil vgnesti v njegove kalupe. Mahnič je to njegovo samoniklost znal ceniti. Po maturi leta 1896 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Živahno je sodeloval pri slovensko-hrvaškem akademskem društvu Danica. Bil je vseskozi zaveden kristjan in Slovenec. Ko je bil leta 1902 promoviran za doktorja filozofije, je prišel z znakom Marijine kongregacije in s trobojnico društva Danica. Po enoletnem poučevanju zgodovine, zemljepisa ter slovenščine na goriški gimnaziji se je jeseni 1902 odločil za duhovniški poklic. Srebrnic Josip0Tedanji goriški nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika končal bogoslovne študije na gregorijanski univerzi. Dunajskemu doktoratu je dodal še doktorat iz sholastične filozofije in teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1906, naslednje leto se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je nastavil za prefekta, podravnatelja in knjižničarja v centralnem bogoslovju. Opravljal je še druge odgovorne službe. Leta 1910 je postal redni profesor cerkvene zgodovine v goriškem bogoslovju. Deloval je tudi na kulturnem področju: bil je prvi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik lista Naš čolnič... Proti koncu leta 1915 se je zaradi bližine fronte z bogoslovjem umaknil v Stično, kjer mu je umrla mama. Srebrnic Josip2Ob koncu vojne je hitel na Goriško, potrebno obnove v vseh pogledih, a že leta 1919 je bil poklican v Ljubljano, da pomaga pri ustanavljanju slovenske univerze. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Izvoljen je bil za predsednika Leonove družbe in sprejel je uredništvo revije Čas, glasila tega društva. V ljubljanskih letih je bilo njegovo pero, ki ga je bil zastavil že v dunajski dobi, najbolj plodovito. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal predvsem v raznih revijah (Zora, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah, Bogoslovni vestnik) pa tudi v zbornikih in samostojnih publikacijah.

Novi škof pogosti reveže

Srebrnic Josip3Sredi znanstvenega dela, ki se mu je posvetil z vsem srcem, ga je 15. septembra 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku, kakor je predlagal že leta 1920 umrli predhodnik Mahnič. Škofovsko posvečenje je prejel 8. decembra v ljubljanski stolnici, vodstvo škofije na Krku pa je prevzel 23. decembra. Značilno zanj je bilo, da je ob umestitvi odklonil slovesno kosilo, namesto tega pa je sam pogostil reveže in bolnike. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede "Stojte močni v veri!" si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Breme škofovstva je nosil nad štirideset let: ves čas med obema vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni. Pod fašizmom se je odločno zavzemal za pravice svojih hrvaških vernikov, branil je glagoljaško bogoslužje. Po vojni pa je moral prestajati javna zasramovanja in ponižanja, razglasili so ga za "bandita in okupatorjevega hlapca".

Srebrnic Josip4V svojem dolgoletnem vodenju je krško škofijo vzorno uredil. Svoje vernike je redno in načrtno poučeval s pastirskimi pismi, njegova skrb za duhovne poklice je rodila daljnosežne sadove: Krk ima še danes precej poklicev. Versko življenje je postavljal na dva trdna temelja: evharistija in Marija. Po zgledu svojega prednika škofa Mahniča si je pred drugo svetovno vojno zelo prizadeval, da bi kristjani imeli čim več besede v javnem življenju, zato je pospeševal katoliške organizacije, zlasti Katoliško akcijo. S članki in knjižicami je izpovedal svoje stališče do raznih problemov. Tako je s knjižico Kam to pelje? (Kuda to vodi?) kritično ocenil nekatere šolske učbenike stare Jugoslavije in opozoril, kako spodkopavajo zdrava moralna načela. Prav kot Mahnič se je tudi škof Srebrnič odlično vživel v hrvaške razmere in Hrvati so ga sprejeli za svojega. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja reške škofije, ob štiridesetletnici škofovstva leta 1963 mu je papež Janez XXIII. podelil častni naslov nadškofa. Leta 1964 je breme škofije preložil na ramena pomožnega škofa Karmela Zazinovića. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 2, str. 28.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh