Jože Abram

* 2. februar 1875, Štanjel, † 22. junij 1938, Ljubljana

Novomašni pridigar pobratim Krek

Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka - "slovenskega Mojzesa". Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo "kazaško pobratimstvo" (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec - pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).

Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.

Trentar v visoki šoli gora

Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za "zunanje zadeve" - s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil "Trentar" njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972)."Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril ... V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku... In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost - pravo prijateljstvo!

Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino" (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik."

Postavljen med koncilske očete

Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji - na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je "v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika," pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu."

Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.

Ko je junija 1938 odšel na obisk k starim znancem v Ljubljano, je prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo, da ga predela v posebno knjigo o Trenti - tem svojem najljubšem kraju. Toda njegove načrte je prekrižala nenadna smrt 22. junija 1938 na domu pobratima dr. Antona Breclja v Ljubljani, kjer so ga tudi pokopali. Svojevrsten, toda zaslužen "spomenik" mu je postavil slikar Tone Kralj: naslikal ga je v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Silvestra v Pevmi in ga posadil med koncilske očete.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 2, str. 28.