Milan Vidmar

* 22. junij 1885, Ljubljana, † 9. oktober 1962, Ljubljana

Začetnik znanstveno utemeljene elektrotehnike

Milana Vidmarja bo svetovna zgodovina tehnike pomnila zlasti kot izrednega poznavalca transformatorjev (naprave iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti). "Njegove knjige s tega področja so ponatiskovali v nemščini, ruščini, francoščini, romunščini in seveda slovenščini, po njih so se desetletja šolali evropski elektrotehniki. Svetovno pomemben je tudi njegov pionirski prispevek k teoriji gospodarne gradnje električnih strojev" (Sandi Sitar). Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Bil je izredno bister otrok in vse od prvih šolskih let, predvsem pa v srednji šoli, je kar hlastal za znanjem. Po sedmi gimnaziji je maturiral na ljubljanski realki - tako se mu je mudilo iti študirat na Dunaj - čez eno leto pa na gimnaziji v Novem mestu. V letih 1902-1907 je na Dunaju študiral strojništvo in leta 1910 doktoriral z disertacijo o centrifugalnih črpalkah. Od strojništva se je dokončno poslovil leta 1923, ko je zaradi dosežkov v elektrotehniki že užival svetovno slavo.S praktično elektrotehniko se seznanjal v tovarni Elin pri Gradcu. Od tam je odšel v Budimpešto, kjer se je posvetil transformatorskim vprašanjem in vzbudil po svetu pozornost s svojimi rešitvami. Vse življenje je ohranil povezave z industrijo. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se je težišče njegovega dela preneslo na pedagoško in publicistično področje. Od ustanovitve univerze leta 1919 do leta 1957 je bil redni profesor na tehnični fakulteti. Bil je predstojnik (rektor) univerze in večkrat dekan svoje fakultete. Leta 194o je postal redni član SAZU. Leta 1948 je bil ustanovljen Inštitut za elektrogospodarstvo, ki nosi ime po njem.

Šahist amater, prvi slovenski/jugoslovanski velemojster

Šah je igra za "matematične" možgane. Milan Vidmar je začel šahirati s petnajstimi leti. Kot maturant (1902) je premagal tedanja najboljša ljubljanska šahista. Njegove šahovske sanje so se začele uresničevati, ko je bil študent na Dunaju, tedanjem evropskem šahovskem središču. Kmalu se je njegov ime pojavilo na turnirskih tabelah med zmagovalci. Na mednarodnem turnirju nemške šahovske zveze leta 1904 v Coburgu je delil prvo mesto s tedaj slavnim šahistom Neumannom. Leta 1906 je na mednarodnem turnirju v Nurnbergu tudi formalno dosegel mojstrski naslov. Z uspešnimi igrami na turnirju v Karlovih Varih na Češkem pa je 22-letni Milan Vidmar postal mednarodni mojster. Na turnirju v San Sebastianu v Španiji leta 1911 je za kubanskim velemojstrom Josejem Casablancom zaostal le za pol točke in ta uspeh mu je prinesel naslov šahovskega velemojstra - prvega v Sloveniji in tudi na jugoslovanskih tleh.

Ta njegov uspeh je pri nas vzbudil veliko zanimanje za šah in tedaj je bil ustanovljen Ljubljanski šahovski klub. Turnirji, ki so Milana Vidmarja - ob že omenjenem San Sebastianu 1911 - uvrstili med prve šahiste na svetu, so bili še: London 1922 (3. mesto), Semmering (3. mesto), New York (štirikrožni velemojstrski turnir - 4. mesto). Uveljavil se je tudi kot odličen šahovski sodnik in Svetovna šahovska zveza (FIDE) ga je imenovala za glavnega sodnika na velikih šahovskih turnirjih. Vidmarju je šah miniatura življenja in simbol ustvarjanja. Šahovska partija je zanj "boj dveh osebnosti, dveh intelektov, dveh volj, dveh značajev. Veliki šah ni znanost, pač pa umetnost." O šahu je napisal dva učbenika. Po njem se od leta 1969 imenuje največji slovenski šahovski mednarodni turnir.

Zadrega pred uganko sveta

Njegova misel se je pogosto ustavljala pred vprašanji o svetu, v katerem živimo. Svoje svetovnonazorske poglede na svet je izpovedal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937); po njegovi smrti so izšli Spomini I-II (1964). Filozof dr. Janez Janžekovič v svoji knjigi Smisel življenja (1966) piše: "Kdor se vedno in poklicno peča s samo gmoto, kaj lahko izgubi smisel za vse, kar ni snov. Teorije o razvoju vesolja so rade prečrtale Stvarnika. Naš Milan Vidmar pretresljivo pripoveduje, kako mu je taka teorija v mladosti vzela vero. 'Štirinajst let mi je bilo. Mlada, žejna glava je srkala vase z neutešljivo slastjo vesoljni svet. Vsak dan ji je prinašal nove vpoglede v naravo, nova spoznanja. Nekje sem v tistih dneh naletel na Kantovo in Laplaceovo kozmogonijo (teorijo o nastanku sveta). Pretresla me je. Nekaj dni, mogoče nekaj tednov me je razburjala, vznemirjala, opajala.

Potem pa je prišla katastrofa tistega dne, ko sem ležal v visoki travi in brez misli poslušal daljni zvon. Kakor blisk z vedrega neba je udarilo v me hipno spoznanje: BOGA NI. Vse, kar se godi okoli mene, se dovršuje samo po sebi, brez tuje pomoči, brez vpliva višjih sil... Ni ga Boga, ki bi mogel spremeniti ves ta ogromni mehanizem... BOG ME JE ZAPUSTIL." Kasneje je uvidel, da ta teorija o nastanku sveta ni bila pravilna. Spraševal se je o začetku sveta in življenja na njem. "Vsako uro je treba naviti, eno vsak dan, drugo vsak teden. Svet je ura, ki jo moraš naviti naviti vsa trilijon let. Kdo jo je navil?" Njegova ura se je iztekla 9. oktobra 1962.

(obletnica meseca 06_2005)