Andrej Praprotnik

* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

Praprotnik Andrej2"Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja," je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. "Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano." Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko "učno uro mu je odzvonilo" 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Praprotnik Andrej3Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. "V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej" (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik - Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Praprotnik Andrej1Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, "prvaka slovenskih učiteljev", so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana "V dolinici prijetni je ljubi moj dom". Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina."

(obletnica meseca 06_1995)

Zajemi vsak dan

Gospodove oči so v slehernem kraju, opazujejo hudobne in dobre.

(Pregovori)
Ponedeljek, 26. September 2022
Na vrh