Janko Mlakar

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)