Matija Kastelec

* 24. januar 1620, Kilovče, † 19. junij 1688, Novo mesto

Iz notranjske na Dolenjsko

Doma je bil iz Notranjske. Pod to "zgodovinsko" slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je zagledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral. Ko mu je bilo komaj 22 let, ga najdemo kot župnika v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo - Bratovske bukvice svetega roženkranca, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana do­minikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik, njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je podpiral "kloštrsko" (fran­čiškansko) cerkev v Novem mestu - dal jo je obokati in ji posta­viti stolp - zato so ga po smrti, s katero se je srečal 19. ju­nija 1688, v njej pokopali.

Plodovit pisatelj

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca, ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, katero je Kastelec vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684). To je "teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati". Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. "Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu" (Martin Jevnikar). Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med "enim katoliš in lutriš" človekom, ko tedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežni latinsko­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

Upošteval je protestante

"Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik" (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionari­um latino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

(obletnica meseca 01_2000)