Avgust Žigon

* 8. januar 1877, Ajdovščina, † 15. julij 1941, Ljubljana

Rojstni kraj Avgusta Žigona je bila Ajdovščina, kjer je zagledal luč sveta 8. januarja 1877. Oče Alojz je bil krojač, mati Frančiška, rojena Kalin, pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer so mu bili sošolci pisatelj Ivo Šorli, skladatelj Vinko Vodopivec, odvetnik in politik Karel Podgornik. Po maturi je najprej na Dunaju študiral pravo, potem pa je dokončal slavistični in umetnostno zgodovinski študij , združen s klasičnim jezikoslovjem in estetiko v Gradcu. Zatem je za dve leti študij prekinil in je kot suplent (namestnik) poučeval slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in na učiteljišču v Ljubljani. Leta 1905 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti na univerzi v Gradcu in bil sodelavec profesorja J. Strzygowskega na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Leta 1909 je dosegel naziv doktorja s svojo disertacijo o Leonardovi sliki Marija v votlini. Ko se je leta 1910 odločal, ali naj sledi svojemu profesorju na Dunaj in se s tem opredeli za zgodovino umetnosti, je v njem zmagala želja, da se posveti slovenski literarni zgodovini, predvsem Prešernu.

Priznani umetnostni zgodovinar France Stele je o Žigonu izrekel sodbo: "Bil je izrazit znanstveni tip, ki se mu je obetala lepa bodočnost v umetnostni zgodovini." Ko je leta 1910 dobil službo v ljubljanski Licejski knjižnici (predhodnici NUK), je imel za sabo že nekaj objav, ki so ga označevale za prešernoslovca. Leta 1915 je bil imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je vzbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Tudi potem je svoje delo nadaljeval vse do tragične smrti: 15. julija 1941 so ga italijanski karabinjerji ustrelili, ko se je med policijsko uro vračal domov pod Rožnik.

Vse življenje se je ukvarjal s Prešernom

Avgust Žigon se je vse življenje ukvarjal s Prešernom: z njegovim življenjem in ustvarjanjem v povezavi z Matijem Čopom, Prešernovim prijateljem in mentorjem, in literarnimi razmerami tiste dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Zoisove knjižnice, dokumenti o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je bibliografske članke o Prešernu. Največ pozornosti pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi, ki jo je razvijal od leta 1905. V njej izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore, še več pa zavračanja, češ, da je bil Prešeren tako genialen umetnik, da "ga pri njegovem umetniškem ustvarjanju prav malo brigajo nauki poetike in se, ko ustvarja, nanje ne more ozirati" (France Stele). Svoje gledanje na Prešerna je Avgust Žigon odgrnil v svoji knjigi France Prešeren, poet in umetnik (1914). Za Prešernovo čitanko (1922) je značilno, da je Žigon razbil pesnikovo razporeditev Poezij in uredil pesmi po časovnem nastanku, hkrati pa je grafično označil ter poudaril njihovo arhitektoniko. Knjigi je dodan Kronološki pregled, ki vsebuje mnogo za prešernoslovje pomembnega gradiva. Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so vsi ti njegovi načrti ostali neuresničeni.

Avgust Žigon in "Krst pri Savici"

Anton Slodnjak je v svoji knjigi Slovensko slovstvo (MK, Ljubljana 1968) zapisal, da so Krst pri Savici, to znamenito Prešernovo pesnitev, slovenski slovstveni zgodovinarji že od nekdaj različno razlagali. "Tri najlepše in najgloblje, dasi v nekaterih pogledih precej različne razlage so dali Ivan Prijatelj, Avgust Žigon in France Kidrič. Prvi je videl v Krstu 'iz obupnega življenja' porojeno izpoved o svetovnonazorski katastrofi svobodomiselnega pesnika. Avgust Žigon je ocenjal Krst kot veličastno prispodobo pesnikovega romantičnega svetovnega in umetniškega nazora. France Kidrič pa je sodil, da je Črtomir 'ilustracija pesnikove popolne resignacije' po Čopovi smrt, Bogomila pa 'najvzvišenejši ženski lik'." V študiji Krst pri Savici (Ljubljanski zvon 1918), ki je bila napisana kot nameravani predgovor k Prešernovi čitanki, je Avgust Žigon zapisal, da je to spev, ki je "vsebinsko in umetniško tak, da mu je ni primere v naši zgodovini ne do tedaj ne do danes. Spev nagrobnik! Da pa ni le Čopov, ampak da je Krst po svoje tudi osebno poetov nagrobnik – to je ključ njegove veličine ... Že vnanja forma deli Krst pri Savici v dva samostojna dela: v tercinski Uvod in stančni Krst. Svojo individualno idejo, glavno idejo speva, je izrekel poet v drugem zase; v prvem pa je razgrnil zgodovinsko ozadje te glavne ideje, lokaliziral dejanje v dobo in kraj ter tako razbremenil glavni del, da mu omogoči samostojno notranjo enotnost."

Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Toda zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so mu priprave za izdajo Levstikovih spisov in za biografijo mnogo manj dozorele kako študije o Prešernu.

(Silvester Čuk, obletnica meseca, Ognjišče 07_2011)