Matevž Langus

* 9. september 1792, Kamna Gorica pri Kropi, † 19. julij 1855, Ljubljana.

Ko se je vrnil v domovino, se je naselil v Ljubljani, kjer se je lotil soboslikarstva, dokler ni prihranil toliko denarja, da je mogel uresničiti svoje mladostne sanje: iti študirat na slikarsko akademijo na Dunaj. Pridno je študiral, v galeriji pa je kopiral slike velikih mojstrov. Tedanji upravnik dunajske galerije slikar Franc Kavčič, goriški rojak, ga je ljubeznivo sprejel. V cesarskem mestu se je seznanil tudi s pesnikom Prešernom, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo vse do pesnikove smrti. Ko je Langus portretiral Primičevo Julijo, mu je Prešeren posvetil (z akrostihom) sonet 'Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje'. Po dveh dunajskih letih je Matevžu pošel denar in vrnil se je v Ljubljano. Mlajšemu bratu Janezu je prepustil sobno slikarstvo, sam pa je delal portrete in druge oljne slike. Živel je nadvse skromno, da bi si s prihranki omogočil pot v Italijo, obljubljeno deželo umetnosti. Tja dol je odšel leta 1824 in poldrugo leto je vpijal vtise italijanske umetnosti, zlasti Rafaela. Hotel je ostati v Trstu, pa se je na prošnjo matere vrnil v Ljubljano, kjer sprva ni imel naročil, ko pa se je seznanil z nekaterimi vplivnimi ljudmi, zlasti z duhovniki, mu dela ni zmanjkalo. Poročil se je z uradniško hčerko Ano Wiedenhofer. Zakon je bil srečen, a brez otrok, zato sta posvojila dve hčerki Matevževega brata Janeza. Mlajša Henrika je bila njegova učenka in je postala kar uspešna slikarka. Ko je slikal freske na stropu frančiškanske cerkve v Ljubljani, je moral gledati vedno kvišku, tako da je zbolel. Dan poprej, preden so njegove freske slovesno odkrili - 20. oktobra 1855 je naglo umrl (eni pišejo da za kolero, drugi za črevesnim katarjem). »Kot človek je bil Langus velik poštenjak, marljiv kot mravlja, umaknjen v svoj svet« je zapisal o njem umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. To sodbo potrjuje tudi dejstvo, da je velik del svojega imetja (18.000 goldinarjev) namenil ustanovi za sorodnike in kamnogoriške rojake, ki se posvete znanosti ali umetnosti.

Matevž Langus je kot veren mož veliko slikal za cerkve: poslikaval je stene in strope (freske) ter ustvarjal oltarne podobe (olja). Ena njegovih najstarejših slik je Marijino vnebovzetje pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1822). Kot cerkveni slikar je zaslovel, ko je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. Njegovo najlepše cerkveno delo pa so freske v prezbiteriju in v kupoli cerkvene ladje na Šmarni Gori. V kupoli je prizor Marijinega vnebovzetja: ob apostolih, ki s spodnjega roba kupole strmijo v Marijino poveličanje, so romarji, med katere je Langus postavil tudi sebe in vodiškega župnika Jerneja Arka. Njegove oltarne podobe so posejane domala po vsej naši deželi, odplavale pa so tudi 'čez veliko lužo': vsaj štirideset Langusovih slik je krasilo lesene misijonske cerkvice ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, kjer sta delovala naša Baraga in Pirec. Najvišjo kakovost je Langus dosegel v portretu. Portreti, ki jih je slikal za ljubljansko gospodo v Prešernovem času, so izdelani s takšno natančnostjo (posebno pozornost je posvečal predmetom, ki so portretiranca razločevali), da so danes dragoceni tudi kot dokument. So pa tudi odsev Langusove pridnosti, natančnosti in zvestobe sprejetemu naročilu.

(obletnica meseca 09_1992)