Julius Kugy

* 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst

"Po kulturi sem Nemec, po rodu Slovenec"

Kugy Julius6Prijatelj Josip Abram je v nekem pogovoru dejal Kugyju: "Slovenec ste, gospod doktor, drugače ne bi zmogli pisati in govoriti tako iz duše o naših gorah!" Kugy je odvrnil:"Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec." Njegov oče Pavel se je rodil v koroški vasi Podlipa pri Podkloštru (priimek se je sprva glasil Kugaj, pozneje Kugi in nazadnje Kugy). Preselil se je v Trst, kjer je odprl trgovino s kolonialnim blagom. Tam se je tudi poročil z Julijo, najstarejšo hčerko pesnika Jovana Vesela-Koseskega, čigar žena je bila Italijanka. Julius je bil rojen 19. julija 1858 v Gorici, vendar je družina ves čas živela v Trstu. Iz svojih otroških let se (v knjigi Delo, glasba, gore) spominja: "Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci... Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno.

Kugy Julius3Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija." Šel je skozi nemške šole, vendar je tudi slovenščino toliko obvladal, da jo je lahko gladko bral. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu je šel na Dunaj, kjer je z doktoratom končal študij prava. Nekaj časa je bil praktikant na sodišču, po zgodnji očetovi smrti leta 1883 pa je z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini.

Nihče ni še tako lepo pisal o naših gorah

Njegovo srce pa ni bilo pri trgovskih poslih, ki so do,prve svetovne vojne, ko je bil Trst glavna luka ogromne avstroogrske monarhije, cveteli. Vleklo ga je v gore, kamor je zahajal že v dijaških letih. Najprej ga je vanje vabilo mladostno navdušenje za botaniko, ki se ji je ljubiteljsko posvečal vse življenje in je o svojih dognanjih tudi pisal v strokovne liste. Življenje gornika se je zanj začelo leta 1875, ko se je prvič povzpel na Triglav. Triglav je bil "gora njegovega življenja", kot zvemo iz njegove knjige Pet stoletij Triglava (1938). Na Triglavu spominjajo nanj tudi nekatera imena: npr. Kugyjeva smer, Kugyjeve police. Zanjo so gore imele lastno "dušo", ki jo je želel spoštljivo spoznati. Hoja v gore mu je bila srčna zadeva, izpolnjevanje notranjega klica. "Za nas je Kugy seveda predvsem glasnik naših gora, Julijskih Alp. S svojim čudovitim opisovanjem je vnemal gornike za te gore in za naš svet," ugotavlja Marijan Lipovšek. "Za naše gore ni vnemal zato, ker so slovenske, marveč ker so tako edinstveno lepe, tedaj pa so bile tudi zapuščene, samotne, neznane." Miha Potočnik pohvali Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika (1935): "Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi."

Trentarji, njegovi vodniki in prijatelji

Kugy Julius4Že izza mladih let je bila Kugyju idealna visokogorska dolina Trenta, ki jo imenuje "hiša mehkih src". Vabi nas, naj z njim vstopimo v skromno trentarsko cerkev Lavretanske Matere božje. "Tukaj so molili Trentarji, ki so me spremljali na mojih poteh: oče Anton Tožbar, neprekosljivi Andrej Komac. Tukaj so bili vsi krščeni, tu so jih poročili, tu so bili blagoslovljeni za zadnji pokoj." Kugy je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil gorništvo z najboljšimi vodniki ne samo v Julijcih, temveč tudi v drugih Alpah. V Julijcih so bili njegovi vodniki predvsem Trentarji: Anton Tožbar oče in sin, Jože Komac, Ivan Berginc, Andrej Komac, pogosto tudi Anton Ojcinger iz Ovčje vasi, na čigar domu je Kugy prebil marsikatero poletje. O svojih vodnikih je zapisal kratko in lepo oceno: "Vsi so bili prvovrstni ljudje." Ojcingerju je posvetil eno svojih knjig: Anton Ojcinger - življenje gorskega vodnika (1935). Leta 1901 je v Trenti spoznal tamkajšnjega vikarja Josipa Abrama in moža sta brž postala iskrena prijatelja. Ob Abramovi smrti leta 1938 je Kugy zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev... Predvsem in nadvsem je bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren, ljubezen in mir razsipajoč duhovnik." Julius'Kugy se je svojemu prijatelju pridružil v večnosti 5. februarja 1944.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 2, str. 42.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh