Fran Jaklič

* 6. december 1868, Podgorica (Dobrepolje), † 31. december 1937, Ljubljana.

Jaklic Fran01»Včasih me prime, da bi vse pisarjenje popustil in se lotil realnejših stvari, človek začne obupavati nad svojo zmožnostjo in dostikrat sem se že pokesal, ker sem kdaj v ta namen prijel pero. Da imam res nekaj daru božjega, pravi mi samo to, da mi je pisanje igrača – nikako napenjanje živcev in domišljije. Pisanje naj je resno delo, idejalno! Res, toda le, ako človek nima drugih stvarij, ki mu more duha in ga odganjajo od dela. Bodi idejalen, če moreš, če pa te tlači vedno materijalna beda!« Tako je 6. februarja 1895 v pismu Frančišku Lampetu, ustanovitelju in uredniku leposlovne revije Dom in svet in svojemu slovstvenemu vzgojitelju, potožil Fran Jaklič, mlad učitelj v Dobrepolju. V Domu in svetu je leta 1888 izšla Jakličeva črtica ‘Kranjske muhe so pa hude!’, njegovo prvo natisnjeno delo. Kmalu je postal glavni pripovednik te revije in ji ostal zvest do leta 1902, ko se je posvetil organizacijskemu in političnemu delu, potem pa se je spet vrnil. Tega vsestransko delavnega, globoko vernega moža predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

V ŠOLO JE ŠEL NERAD, A POSTAL JE UČITELJ
Na svet ga je ‘prinesel Miklavž’ – rodil se je namreč 6. decembra 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski otrok kmečkega dekleta Marije Jaklič in učitelja Antona Ravnikarja. Očeta ni poznal, mati pa mu je umrla za jetiko, ko je imel manj kot devet let. Za osirotelega dečka so se zavzeli strici in tete, najbolj pa babica, ki mu je nadomeščala mater in ga usmerjala v šolanje v Ljubljani. Kot otrok si je poškodoval desno nogo in njegovi so rekli: za kmečko delo ne bo, naj študira, da bo lažje živel. Leta 1881 so ga vpisali v četrti razred prve mestne šole v Ljubljani in mu priskrbeli stanovanje. »Doma bi rad ostal, na vasi, pri fari, med sebi enakimi ... Šel sem v šolo, ker sem moral iti.« Zaradi težav z matematiko v tretjem letu gimnazije se je prepisal na učiteljišče. Ko si je v tretjem letniku ‘prislužil’ popravni izpit iz matematike, je šolo opustil in šel k stricu v Trst, a se je kmalu vrnil ter po srečnem naključju dobil službo pomožnega učitelja v raznih krajih. Leta 1892 je opravil maturo na učiteljišču v Kopru, naslednje leto pa nastopil učiteljsko službo v Dobrepolju, kjer je (s prekinitvami) ostal do leta 1919, od leta 1908 kot nadučitelj. Pri svojem poslanstvu se je zavzemal za vzgojo otrok v duhu krščanskih in narodnih vrednot. Leta 1899 se je poročil z učiteljico Ivano Arko, po rodu iz Ribnice. Od njunih devetih otrok so tri hčere postale učiteljice, Helena, osma, pa je bila profesorica in pisateljica. Leta 1919 se je zaradi političnih nesoglasij z družino preselil v Šentjanž na Dolenjskem, kjer je kupil staro hišo z mlinom in posestvo. Tri leta zatem je vse prodal in odšel v Ljubljano. V Mostah je zgradil hišo, v katero se je družina vselila leta 1925. Tam je pisal svoje zgodovinske povesti do 31. decembra 1937, ko mu je Božja dekla smrt iztrgala pero iz rok.

“LEJTE SLIKE NAŠIH LJUDI!”
Fran Jaklič je o svojem pisateljskem delu zapisal: »Lejte slike naših ljudi! Pisal sem jih sebi v zabavo. Zadovoljen bom, ako še koga drugega razveselim vsaj za trenutek.« Uveljavil se je kot eden najbolj plodovitih piscev kmečke povesti. Največ je pisal o vaškem življenju in nadaljeval izročilo svojih bližnjih rojakov Frana Levstika in Josipa Jurčiča. Kot Jurčičevega učenca so ga mikali predvsem vaški posebneži in originali. Pred bralci je razgrinjal Suho krajino z njenimi ljudmi ob vsakdanjih in izrednih dogodkih. Najrajši je risal, kako se ljudje ženijo in možijo in nekatere njegove povesti (Sin, Nevesta s Korinja) so podobne narodopisnim študijam. Podpisoval se je pod različnimi psevdonimi, največkrat Podgoričan. Večina njegovih spisov je bila objavljenih v Domu in svetu, družinski in vzgojni reviji, ki jo je leta 1888 ustanovil Frančišek Lampe in jo urejal do prezgodnje smrti leta 1900. »Zavrnil ni nobene stvari, zato sem sodil, da ima le malo sotrudnikov,« je v svoji skromnosti zapisal Jaklič. »Sam sem se pač zavedal, da nimam zmožnosti in sposobnosti, kakršno naj bi imel resničen slovenski pisatelj.« Nekaj časa je pisal tudi za ‘levi’ Ljubljanski zvon, pri katerem so takrat sodelovali vsi vidnejši slovenski literati. Zaradi javnega dela v zadružništvu in politiki je pisanje zanemarjal. Leta 1900, že po Lampetovi smrti je za Dom in svet napisal povest O ta testament. V letih, ko je bil Jaklič deželni in državni poslanec, je vladala literarna suša. Po upokojitvi (1924) se je spet oglasil in sicer z zgodovinskimi povestmi (Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Ob srebrnem studencu). Po številu naslovov jih je neprimerno manj kot kmečkih, po obsegu pa skoraj enako, ker so Jakličeve zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti.

Jaklic Fran02

URESNIČEVALEC KREKOVIH ZAMISLI

Leta 1893, ko je kot učitelj nastopil v svojem domačem kraju Dobrepolje, se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, takrat kaplanom v Ribnici. Spodbudil ga je delu za kulturni in gospodarski napredek svojih krajev. »Pozimi istega leta sem ustanovil Bralno društvo, predhodnik kasnejšega Prosvetnega društva. V društvu so se zbirali vsako nedeljo možje in fantje od prve maše do večera. Brali so časopise in knjige, katere sem preskrbel za svoj denar sam. Bralno društvo je bilo ognjišče vsega izobraževalnega, a potem tudi gospodarskega in političnega dela.« Ob podpori Kreka je Jaklič junija 1894 ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem in si nakopal hude nasprotnike. Sovražili so ga vsi oderuhi in bivši občinski ‘paše’. Leta 1896 je v Dobrepolju zaživelo Kmetijsko društvo, dve leti zatem je bila zgrajena zadružna mlekarna, ki je pomenila velik gospodarski korak v Dobrepoljski dolini. Dobrepoljsko zadružništvo je bilo tako uspešno, da je postalo vzor več drugim slovenskim občinam. Zavzeto organizacijsko delovanje je Jakliča vodilo v politiko v vrstah Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1901 je bil izvoljen za deželnega, leta 1907 pa še za državnega poslanca. Obe funkciji je obdržal do konca prve svetovne vojne leta 1918. Organizacijsko je deloval tudi na šolskem področju. Leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena Slomškova zveza katoliških učiteljev kot odgovor na društva učiteljev z liberalnimi nazori. Fran Jaklič je bil njen predsednik do leta 1918. Urejal je tudi šolski časopis Slovenski učitelj, glasilo katoliških učiteljev.

ČUK, Silvester. Fran Jaklič (1868-1937). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 42-43

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh