Miran Jarc

* 5. julij 1900, Črnomelj, † 24. avgust 1942, Pugled pri Starem Logu

Kruh si je služil kot bančni uradnik

Zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 5. julija 1900. Oče je bil sodnijski uradnik in v družini so bili štirje otroci. Ko je Miran končal ljudsko šolo, se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Miran končal gimnazijo. To je bilo v letih prve svetovne vojne in to vzdušje je opisal v svojem avtobiografskem romanu Novo mesto. Sošolci so iz šolskih klopi odhajali na fronto, med njimi tudi Božidar Jakac, njegov najboljši prijatelj, Jarc pa je bil za odhod v vojsko telesno prešibak. To so bili močni duševni pretresi za ta mlade ljudi. Po maturi leta 1918 se je Miran Jarc vpisal na zagrebško univerzo, kjer je začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo. Leta 1919 je zaživela slovenska univerza v Ljubljani in Miran je nadaljeval študij v našem glavnem mestu, kamor se je preselila vsa družina. Oče je kmalu umrl in družina se je težko preživljala, zato je Miran pustil študij in po izpitih na Trgovski akademiji v Ljubljani dobil službo pri Ljubljanski kreditni banki. Leta 1934 se je poročil s sestrično Zinko in rodili sta se jima hčerki Eka (Rezika) in Marija. Edvard Kocbek v svoji Tovarišiji piše, kako je Jarca videl med nedeljsko mašo pri frančiškanih z deklicama, ki ju je držal za rameni. O hčerkah je pisal dnevnik, v katerem razmišlja tudi o aktualnih vprašanjih tistega časa, o bližajoči se vojni in o njenem izbruhu. Konec junija 1942 so Italijani izvedli racijo po Ljubljani in aretirali tudi Jarca ter ga določili za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars. Pri Verdu so vlak ustavili partizani in ujetnike osvobodili. Pridružil se je partizanom, toda bil je preslaboten za napore. Med roško ofenzivo je omagal; skritega v grmu so Italijani 24. avgusta 1942 ustrelili.

Roman Novo mesto, slika Jarčeve generacije

Miran Jarc je začel pisati že v dijaških letih v tedaj umetniško razgibanem Novem mestu. Njegov gimnazijski sošolec je bil slikar Božidar Jakac, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, kljub temu, da sta si bila po značaju povsem nasprotna. Skupno jima je bilo to, da sta vsak na svojem področju prikazala Novo mesto. Jarc s pisano besedo, Jakac s svojimi slikami. Jarčevo najpomembnejše pripovedno delo je roman z naslovom Novo mesto, čeprav naslov ne ustreza vsebini romana, saj to ni roman o Novem mestu, temveč je "roman generacije", določenega rodu Novomeščanov - pisatelja in njegovih sošolcev na novomeški gimnaziji med prvo svetovno vojno. Deloma je avtobiografski, kajti glavni junak Danijel Bohorič je mladi pisatelj sam, ki z mladostno zaverovanostjo vase slika nekatere svoje sošolce (Antona Podbevška, Toneta Puca, Jožeta Cvelbarja idr.) in ocenjuje njihove svetovnonazorske ideale. Jarc se je kot dijak oklenil najprej antropozofije, spoznal budizem in se nazadnje odločil za krščanstvo. Roman Novo mesto je najprej izhajal v reviji Ljubljanski zvon (1930), v knjižni obliki je izšel dve leti pozneje. Številni drugi poskusi v prozni in dramatski obliki spričujejo, kako je Jarca mučil občutek iztrganosti iz sveta in iskanje življenjskega smisla. Miran Jarc je izredno veliko delal, kot da bi slutil, da se bo njegovo življenje zgodaj končalo. Včasih je spal le dve uri na dan. Poleg službe in skrbi za družino je pisal poezijo, prozo, drame, kot avtor, igralec, violinist in vodja je sodeloval tudi v Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Precej je tudi prevajal iz angleščine, ruščine, srbohrvaščine, zlasti iz francoščine.

Poet z živo sposobnostjo za čudenje nad življenjem

Miran Jarc velja za najbolj značilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma, literarne smeri, porojene po letu 1910 iz občutja kaosa, protesta zoper meščansko družbo, njeno tehnično civilizacijo, vojno, pa tudi zoper estetiko; namesto verističnega upodabljanja stvarnosti naj bo umetnina človekov duhovni izraz, izraz njegovih teženj k višjemu idealu. Pesnil je že v dijaških letih in zelo je bil ponosen, ko so mu leta 1918 v Ljubljanskem zvonu objavili prvo pesem. Leta 1920 je imel pripravljeno prvo pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Skrivnostni romar (po eni značilnih pesmi). Na literarnem večeru v Novem mestu 26. septembra 1920 je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je Jarčevega nastopa spominja takole: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja." Zbirka je v dopolnjeni obliki izšla v samozaložbi leta 1927 z naslovom Človek in noč. Lesoreze zanjo je izdelal prijatelj Božidar Jakac. "Ta zbirka velja za eno glavnih del slovenske ekspresionistične poezije. V njej razglablja o povezovanju človeka, zemlje in vesolja, izpoveduje kozmično grozo in bojazen pred katastrofo, občuti lastno nemoč in hrepenenje po rešitvi" (Igor Gedrih). Kasneje je izdal še dve zbirki: Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Prva razodeva, da se je po letu 1930 od ekspresionizma polagoma usmeril v novo stvarnost, zadnja pa kaže, da je pustil za sabo novo stvarnost in se vrnil k tradiciji v smislu književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom.

(obletnica meseca 05_2010)