Jakob Alešovec

* 24. julij 1842, Skaručna, † 17. oktober 1901, Ljubljana

"Kdo sem zdaj jaz? Ali sem še tisti, ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več - neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene svetu! Še čez dvesto let - ej, kaj, to je premalo ­večne čase bo svet vedel, da sem živel tudi jaz..." Tako je same­ga sebe "občudoval" 21-letni Jakob Alešovec, ko je videl natis­njen svoj prvi spis. Ta nadarjeni mož, naš prvi humorist in pi­sec prve slovenske kriminalke, je umrl v skrajni revščini pred sto leti in njegovo ime je bilo dolgo pozabljeno.

"Povest slovenskega trpina"

Svojo življenjsko pot je opisal v humoristično-satirični knjigi Kako sem se jaz likal (1886), ki velja za njegovo najboljše li­terarno delo. Dal ji je podnaslov "povest slovenskega trpina v poduk in zabavo". Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pod Šmarno goro kot sin revnega bajtarja in čevljarja. "Težko je imel kdo boljšega očeta kot jaz," je zapisal. "Le škoda, da so bili tako revnega stanu!" Bil je izredno nadarjen otrok in oče je bil nanj ponosen, vendar je menil, da zaradi revščine ne more sanjati o kakšnih "šolah". Izuči naj se za čevljarja! Ko je Jaka začel hoditi v šolo, so učitelj, vodiški župnik in kaplan rekli, da bi bilo take bistre glave škoda za šila in dreto. Z njihovo podporo se je šolal najprej pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil goje­nec in rejenec njihovega samostana. Kot "kloštrski muc" je pre­živel najlepša leta svojega življenja. Bil je prvi za vse mladostne norčije, pa tudi prvi dijak na šoli. Potem je šel v Ljublja­no, kjer pa mu ni šlo vse tako gladko. Zašel je v slabo družbo in izgubljal čas in denar pri kartah. Proti koncu šestega gimna­zijskega razreda je presedlal na učiteljišče, da bi čimprej pri­šel do kruha, toda vztrajal je le dva meseca, nato pa je šolo "obesil na klin". Leta 1864 je šel za domačega učitelja na Kalec k Miroslavu Vilharju, ki ga je spodbujal, naj piše v slovenščini (dotlej je to počel v nemščini). Zatem je bil nekaj časa v Vipavi pri grofu Lanthieriju, kateremu je urejal knjižnico. Leta 1869 je začel izdajati humoristično-satirični list Brencelj v lažnjivi obleki, ki je prenehal izhajati decembra 1885. Takrat so Alešovcu že popolnoma opešale oči. Zadnja leta je životaril kot ubog berač, dokler mu ni smrt 17. oktobra 1901 odprla vrat v boljše življenje.

Pisal je za zaslužek

"Jakob Alešovec sodi v tisto dolgo vrsto oseb iz naše literarne in kulturne preteklosti, ki se kljub svoji nadarjenosti ni mogla dokopati do razmer, ki bi jim omogočile pravo ustvarjalnost," je zapisala Lučka Jenčič. "Alešovec je v tem še posebno izrazit pri­mer. Njegovo pisanje je bilo vedno pisanje za zaslužek, zanj je bil to edini način, da je prišel do prepotrebnega denarja za golo življenje." Že kot osemnajstletnik je pisal pesmi, črtice in igre, vendar le v nemškem jeziku, Prepričan je bil, da se mora oprijeti nemščine, če hoče postati "kaj več". Z nekim sošolcem je ustano­vil nemški dijaški list Die Schwalbe (Lastovka). Leta 1863 je v listu Blatter aus Krain izšel njegov opis Škocjanskih jam, v na­slednjih letih je v istem listu objavil več potopisov. Laibacher Zeitung je v nadaljevanjih objavljal več njegovih povesti, leta 1868 novelo Laibacher Mysterien (v slovenskem prevodu Ljubljan­ski misteriji, 1991). Ljubljansko nemško gledališče je uprizori­lo tri njegove ljudske igre (v prvi je kot igralec nastopil tudi sam). Kot četrtošolec se je med počitnicami odpravil po domovini in kot "pauper studiosus" (reven študent) potrkal na vrata raz­nih župnišč. Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano, in Lovro Pintar, župnik v Železnikih, sta ga prepričevala, naj kot Slovenec vendar piše slovensko! Čeprav mu je slovenščina sprva delala velike težave, je leta 1866 začel pisati v svojem materi­nem jeziku in je nemško pisanje opustil.

Brencelj je "pikal" sedemnajst let

Prva Alešovčeva knjižica v slovenščini je bil potopis Kustoca in Vis (1867), sledilo jih je kar precej, med njimi tudi novele Iz sodnijskega življenja (1875), ki velja za prvo slovensko krimi­nalko. Še danes imata zlasti zgodovinsko vrednost njegovi knjigi Ljubljanske slike - podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879) in avtobiografija Kako sem se jaz likal (1886). "Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega strem­ljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo," ga ocenjuje avtor zapisa o njem v Slovenskem biografskem leksikonu. Alešovec je šel v slovensko zgo­dovino tudi kot izdajatelj, urednik in glavni pisec prvega slo­venskega satirično-političnega lista z naslovom Brencelj v laž­njivi obleki, ki je (bolj ali manj redno) izhajal od 15. januarja 1869 do 10. decembra 1885. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

(obletnica meseca 10_2001)