Božo Vodušek

* 30. januar 1905, Ljubljana, † 28. julij 1978, Ljubljana

Trije slavni bratje iz družine Vodušek

Rojstno mesto Boža Voduška je slovenska prestolnica Ljubljana, kjer je zagledal luč sveta 30. januarja 1905. Iz te družine sta znana tudi njegova dva mlajša brata: Vital in Valens. Prvi je bil le dobro leto mlaj Vital je bil pesnik, nabožni pisec in prevajalec. V Ljubljani je študiral bogoslovje in bil leta 1929 posvečen. Leta 1936 je odšel v Združene države Amerike, kjer je skrbel za slovenske izseljence, prevzel je slovensko župnijo v San Franciscu in jo upravljal do smrti (1973). Kot mlad duhovnik si je v domovini prizadeval za liturgično prenovo. Valens, najmlajši od teh bratov Voduškov, pa je bil etnomuzikolog. Po študiju je bil pravnik, vendar je večji del svojega življenja posvetil glasbi, zlasti preučevanju ljudske glasbe. Dolgo časa je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ki je ponesel "slavo" slovenske pesmi po vsem svetu. Bil je tudi urednik glasbenega dela izdaje Slovenske ljudske pesmi I-II (1970, 1981).

Umrl je na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1989. - Božo se je po ljudski šoli in srednješolskem guljenju klopi odločil za študij romanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kjer je že s triindvajsetimi leti diplomiral. Tedanja oblast ga je kot radikalnega kulturnega in političnega demokrata nameščala zunaj Slovenije. Dobil je suplentsko mesto v Banjaluki, ko pa so ga hoteli prestaviti še bolj daleč od doma, v Črno goro, je službo odpovedal in se prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Po diplomi je delal v odvetniških in sodnijskih službah po raznih slovenskih krajih (Ljubljana, Višnja Gora, Ptuj, Maribor). Leta 1939 je odprl lastno odvetniško pisarno v Črnomlju.

Uporni pesnik in njegov "Odčarani svet"

Božo Vodušek se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, okoli leta 1920, in pripadal je mlajši generaciji katoliških - ekspresionistov, a ga je od vsega začetka motila bivanjska groza in praznota, kar je izrazil med drugim v pesmi Prečute noči, kjer je zapisal: "Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše". Prve pesmi je objavil v rokopisnem dijaškem listu Pramen, potem pa je nekaj let objavljal v Domu in svetu, ko se je pridružil katoliškemu kulturnemu krogu, v katerem je ostal do začetka tridesetih let. V polemiki o odnosu med umetnostjo in svetovnim nazorom, ki je zlasti okoli leta 1929 potekala med Josipom Vidmarjem in katoliškimi besednimi umetniki, se je Vodušek odločno postavil na katoliško stran. Vidmar je zagovarjal misel: umetnik ne sme dovoliti, da bi ga pri njegovem ustvarjanju zavestno vodil njegov svetovni nazor. Vodušek mu je očital, da "v spopadu s krščanstvom ravna kot 'prosvetljenec' iz Goethejevih časov ter 'naravno metafiziko in moralo' presaja v XX. stoletje. Zato pač ne vidi, da se vprašanje katoliškega pisatelja nikakor ne pojavlja kot umetniški problem, ampak le kot moralni" (Franc Zadravec). Prav tiste čase pa je preživljal hudo krizo razmerja do nazorske skupnosti, iz katere je prihajal. Po svojem izstopu je v proznem sestavku Mladinski problem (Sodobnost 1934) zapisal, da je volja po etični doslednosti njega in vrstnike pripeljala v katoliško mladinsko gibanje.

Ko pa je videl, da v katoliških vrstah ni resnične pripravljenosti za ureditev narodnega in socialnega vprašanja, se je oddaljil. Bil pa je nezaupen tudi do marksistov, pri katerih je videl novo dogmatičnost in vezanost. Šel je med upornike, ki stojijo sami. Po dolgih prizadevanjih mu je uspelo izdati prvo pesniško zbirko z značilnim naslovom Odčarani svet (1939). "Svet je odčaran, pregledan, brez slepil, ki jih je navdihnil človeku ali ki jih je človek vezal z njegovim videzom" (Lino Legiša).

Poezija - "božanska iskra", pa tudi "trda kost"

Po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Voduškov Odčarani svet je najpomembnejša pesniška zbirka pri nas tik pred drugo svetovno vojno in je bila lepo sprejeta, razen pri skrajno konservativnih desničarjih in na komunistični levici. Vanjo je sprejel tudi nekatere pesmi iz zgodnjih let, ne pa religioznih pesmi, ki jih je do leta 1931 objavljal v Domu in svetu, v katerih nemirni iskalec včasih še najde kolikor toliko pomirljiv stik z Bogom. Po letu 1934 svoja iskanja in razmišljanja preliva v sonete in spada med največje slovenske sonetiste po Prešernu. Voduškova pesem je pesem "bolečega razuma", ki izpoveduje tesnobo in trpnost slovenskega razumnika. Ko se je pesnica Lili Novy zgrozila nad njegovimi "podivjanimi" pesmimi, ji je v sonetu Poet v zadregi odgovoril, da poezija ni le "božanska iskra", da ne raste le iz tega, kar je moč le v slutnji doživeti, kakor je trdila Novyjeva, temveč mora v njej imeti prostor tudi "trda kost" - najbolj vsakdanja vsakdanjost, ki jo mora pesnik "glodati" tudi z jedko besedo. Vodušek je trdil, da pesniška slava pripada le tistemu, kdor drzno razkriva dušo, nikar pa nežnim, polepotenim glasovom, ki življenje idealizirajo. - Vodušek se je leta 1943 pridružil partizanom v Beli Krajini, po vojni je delal najprej v raznih upravnih službah, nato pa dvajset let (1953-1973) kot znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Leta 1976 je za svoje pesniško delo prejel Prešernovo nagrado. Vzporedno z izvirnim pesnenjem je potekalo tudi Voduškovo prevajalsko delo. Že v dijaških letih je prevajal nemškega pesnika Georga Trakla, po drugi svetovni vojni pa se je posvetil prevajanju Goetheja (prvi del Fausta, 1955) in francoskega pesnika Baudelaira. Smrt mu je iztrgala pero iz rok 28. julija 1978.

(obletnica meseca 01_2005)