Vinko Vodopivec

* 16. januar 1878, Ročinj, † 29. julij 1952, Vipava

Dediščina prvorojenca: očetovo ime in glasba

Zakonca Vinko Vodopivec iz Kamenj na Vipavskem in Antonija Makarovič s Svete Gore sta se 16. januarja 1878 razveselila rojstva prvega otroka. Po tedanjem običaju so ga krstili na ime očeta, ki je bil takrat učitelj in organist v Ročinju. Kmalu se je pokazalo, da je prvorojenec dobil po očetu ne samo ime, temveč tudi dar za glasbo. Za njim se je pri Vodopivčevih rodilo še deset otrok, a mnogi so umrli v nežni dobi. Domača družina je bila za Vinka prva življenjska šola: tu se je naučil srčne dobrote in vedrine, ki mu je kasneje pomagala premagovati težo življenja in s svojim zdravim humorjem je znal "dvigati" vse okoli sebe. Prve šolske modrosti je bil deležen v Grgarju, kamor je bil iz Ročinja prestavljen njegov oče. Bolj kot črke in številke so ga zanimale note. Kadar očeta ni bilo doma, je poskušal ubirati melodije na harmoniju. Nekoč ga je oče "zasačil v grehu", pa ga ni kaznoval, ampak mu je postal prvi glasbeni učitelj. Kakor dvanajstletni deček je v Podgori pri Gorici, naslednji postaji učitelja Vodopivca, sin Vinko že spremljal petje na harmoniju. Kot gimnazijec in gojenec dijaškega semenišča v Gorici je Vinko v zavodskem orkestru igral violino in klavir, v roke je vzel tudi tamburico.

Duhovnik, ki je "pridigal" po notah: nad 1000 cerkvenih skladb

Po maturi (1898) se je vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel teden zatem v Grgarju; slavje je bilo grenko, ker je oče umiral. Po končanem študiju je 1. novembra 1902 šel za kaplana v Kamnje, kjer je ostal tri leta in tri mesece. Brž je ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor, za katerega je tudi pisal skladbe. Njegov učitelj je bil skladatelj Danilo Fajgelj, ki ga je opozarjal na napake. Največ pa se je naravno nadarjeni Vodopivec naučil iz knjig. Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kamor je šel iz Kamenj.

Ko je leta 1907 prišel za vikarja v Kromberk pri Gorici, je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino in še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam. Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah. Največ je ustvarjal za cerkveno glasbo: napisal je enajst (povečini latinskih) maš in ogromno pesmi za mešane zbore, ki so izšle v mnogih zbirkah. V pesmarici Slavimo Gospoda (Celje 1992) je 12 Vodopivčevih pesmi, ki jih radi zapojemo vsi (Božje milostno Srce, Najvišji, vsemogočni Bog...). Kot vikar in od leta 1936 župnik v Kromberku je doživel vihar dveh svetovnih vojn. Posebno huda je bila prva, ko je bil Kromberk popolnoma porušen.

Ko zapoje "kovačev študent" in zaregljajo "žabe"

Presojevalci njegovega dela menijo, da je Vodopivec s svojim poljudnim glasbenim slogom gradil most med slovensko posvetno in cerkveno zborovsko pesmijo. Pravijo, da nikoli "ni bil čisto cerkven, niti skrajno posveten" (Br. Marušič).

Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima "v ušesih" sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, žebljarska - najlepša pa je njegova Žabja svatba.

Vinko Vodopivec je "Čedermac na glasbenem polju" (J. Kragelj): podobno kot je znameniti beneški kaplan ohranjal narodno zavest s pisano besedo, tako jo je on z glasbo. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami. V tem času so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Ustvarjal je vse do smrti, s katero se je srečal v Kromberku 29. julija 1952. Na pogrebu mu je v zahvalo pelo 18 zborov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 1, str. 20.