Matija Majar - Ziljski

 * 7. februar 1809, Goriče v Ziljski dolini, † 31. julij 1892, Praga

Ta veliki narodni buditelj je bil doma iz Koroške. Rodil se je 7. februarja 1809 na Videnčah pri Goričah v Ziljski dolini. Po domači dolini si je privzel vzdevek Ziljski. Njegov oče je bil krojač (krojači in čevljarji so tedaj veljali za 'vaško inteligenco') in sedemletni Matija se je pri njem naučil brati najprej nemško, zatem pa ob Japljevem Svetem pismu še slovensko. Bistri deček je nato 'tri zime' hodil v šolo v bližnji Sv. Štefan, pri dvanajstih letih pa je šel v celovške šole: normalko, gimnazijo in licej (tega je končal v Gradcu) in nazadnje bogoslovje. V celovškem bogoslovnem semenišču je bil takrat (1829-1838) za spirituala Anton Martin Slomšek, ki je bogoslovce vadil tudi v lepi slovenščini in jih ogreval za književno delo. Majar je bil njegov prizadeven učenec. Po mašniškem posvečenju leta 1836 je služboval najprej v škofijski pisarni v Celovcu. Zaradi svoje politične opredelitve, izražene v zgoraj omenjeni poslanici, je padel v nemilost pri svetnih in cerkvenih oblasteh. Bil je (kazensko) premeščen na samotne Višarje, zatem so ga poldrugo leto prestavljali po raznih nemških župnijah na Koroškem, dokler se ni ustalil v župniji Gorje pri Bistrici na Zilji (1851-1870). Ko ga je zadela kap, se je župniji odpovedal. Nekaj časa je živel na Križni Gori pri Celovcu. Zaradi bolezni in zaradi zavračanja njegovih panslavističnih idej je postajal vedno bolj vase zaprt in zagrenjen. Leta 1883 se je umaknil v Prago, kjer je 31. julija 1892 umrl osamljen, oslepel in bolan od nezaupanja.

Življenjepisci ob imenu Matija Majar Ziljski povejo, da je bil ta mož 'narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj'. To zadnjo dejavnost smo deloma že spoznali. Za narodopisje se je navdušil ob stikih s svojim ziljskim rojakom Urbanom Jarnikom (1784-1844) in s Stankom Vrazom, katerega je leta 1841 spremljal po Koroškem. Nabožne narodne pesmi iz različnih slovenskih krajev je izdal v svoji Pesmarici cerkveni (1846), prvi v gajici tiskani knjigi na Koroškem. V raznih listih (Slovenska bčela, Kolo, Novice) je razen narodnih pesmi objavljal tudi zapise o koroških narodnih običajih. Leta 1867 je potoval v Moskvo na etnografsko razstavo, kamor je poslal narodne noše in vso opremo za sobo ziljske svatbene skupine, ki je bila najboljša v slovanskem oddelku. V slovensko književnost se je Majar zapisal kot navdušen ilirec. Slovence, Hrvate in Srbe je hotel po jeziku združiti na ta način, da je sestavil iz slovenščine in srbohrvaščine nov skupen knjižni jezik, ki naj bi se polagoma približal drugim slovanskim narečjem (jezikom). Svoj načrt je razgrnil v delu 'Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik' (Ljubljana 1848). Majar je spočetka imel nekaj privržencev, potem pa vse manj, saj je bilo očitno, da je njegova zamisel neuresničljiva. Za slovenski knjižni jezik pa se je uveljavilo Majarjevo načelo: »Pisati se morajo samo take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slovanskim oblikam«. Prizadeval si je, bi svojo jezikovno reformo spravil tudi v šole; snoval je šolske knjige v slovenščini, a pisane v latinici in cirilici. Sodeloval je pri društvenem življenju celovških Slovencev in nastopal kot govornik na narodnih taborih. Potem ko se je, zagrenjen, umaknil v Prago, je živel sam zase in ni maral imeti stikov z nikomer.

(obletnica meseca 7-8/1992)