Stane Kregar

 * 10. november 1905, Zapuže pri Dravljah, † 1. avgust 1973, Ljubljana

Dar za risanje je prejel po očetu - mizarju

Barve tega sveta, ki jih je kasneje tako občuteno prenašal na svoje umetnine, je zagledal 10. novembra 1905 v zaselku Zapuže pri Dravljah kot drugi od osmih otrok (eden je umrl v nežni dobi) Ivana Kregarja in Marije roj. Tršan. "Moj oče je bil mizar in je znal zelo dobro risati," je pripovedoval kot gost meseca v Ognjišču za april 1971. "To se pravi, da imam po očetu podedovano roko za risanje; mati pa je bila bolj literarno navdahnjena. Pesnika Anton in France Vodnik sta po materini strani moja bratranca... Od majhnega sem si želel, da bi slikal." Po končani osnovni šoli so ga starši dali na škofijsko gimnazijo v Šentvid, kjer je "omahoval" med željo ali biti duhovnik ali slikar. Že v nižjih razredih gimnazije (sedanjih višjih razredih osemletke) je vsak dan vsaj eno uro risal in s svojimi risbami opremljal zavodski literarni (rokopisni) list Domače vaje. Profesor risanja Gašper Porenta je nadarjenega dijaka spodbujal k ustvarjanju.

"Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok... Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje." Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. "Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev." Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.

Začetnik slovenskega abstraktnega slikarstva

Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. "Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega." Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli."Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja."

Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista - mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 - januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.

"Tudi slikanje je oznanjevanje evangelija"

Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. "Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine." To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, "sem bil pač preveč moderen". Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? "Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč... Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik." Kregarjeva slikana okna so "lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik" (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: "Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera... Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo."

(obletnica meseca 11_2005)