France Gorše

 * 26. september 1897, Zamostec, † 2. avgust 1986, Golnik

Šola lepega vedenja v Grdem Dolu

Grdi Dol je ozka, prijazna dolinica nad Zamostecom pri Sodražici. Tam je stala hiša, kjer sta živela oče Martin Gorše, po poklicu knjigovez, in mati Marija roj. Brinšek s svojimi dvanajstimi otroki. Kot sedmi je njun dom razveselil sin France 26. septembra 1897. Goršetovi so bili revni, saj so živeli samo od dela očeta "bukvovezarja" in matere dninarice, vendar so njuni otroci prejeli bogastvo iskrene molitve in nesebičnega življenja. Po končani ljudski šoli v Sodražici sta šla sinova Martin in France v ljubljanske šole: Martin bo duhovnik, France pa umetnik-kipar. Osnove te umetelnosti je dobil pri kiparju Alojziju Repiču na obrtni šoli v Ljubljani, po vojni (bil je na soški fronti) pa se je vpisal na likovno akademijo v Zagrebu, ki jo je z odličnim uspehom in z nagrado končal pri slavnem kiparju Ivanu Meštroviču. Po diplomi je nekaj časa potoval po Italiji, potem se je ustavil pri bratu Martinu, župniku v Vremah. Zatem je nekaj let ustvarjal v Trstu in Gorici. Leta 1930 se je preselil v Ljubljano in tam odprl lastno kiparsko šolo. Po vojni je šel nazaj v Trst, kjer je poučeval umetnost na raznih slovenskih šolah ter sodeloval tudi na radiu. Leta 1952 je odšel v ZDA in tam plodovito ustvarjal skoraj dvajset let. Leta 1972 je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah na Koroškem, kjer se je naselil maja 1973, naslednje leto pa je tam odprl atelje in galerijo svojih del. Njegovo življenje se je izteklo v 89. letu starosti 3. avgusta 1986 v bolnišnici na Golniku.

"Izključno se izražam v religiozno smer"

V svojem nagovoru ob Goršetovem pogrebu v Svečah je škof Stanislav Lenič povedal, da je pokojni umetnik mnoge svoje križeve pote sklenil s petnajsto postajo: reliefno podobo praznega groba z vstalim Kristusom. "Taka je kiparjeva življenjska izpoved vere v vstajenje in posmrtno življenje. V tej veri je koreninila njegova ustvarjalna moč in življenjski optimizem." Že kot mlad umetnik (1928) je napravil nekaj del za cerkve na Goriškem: Križanje za [empeter, Brezmadežno za Opatje selo, Angela miru za Devin. Zelo veliko cerkvenih in nabožnih naročil je imel v svojih ameriških letih. Religiozna in svetopisemska tematika sta bili Goršetu zelo blizu. Pogoste teme njegove kiparske ustvarjalnosti so: poduhovljenost duš, meditativnost svetopisemskih oseb, zlasti prerokov, križevi poti in kipi svetnikov. Po vrnitvi v Evropo je bil zasut z naročili za opremo cerkva in kapel: za novo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem pri Mariboru, za kapelo pri šolskih sestrah v [t. Jakobu v Rožu in za kapelo v domu duhovnih vaj v Tinjah na Koroškem, za kapelo pri jezuitih v Dravljah in pri salezijancih v Želimljah. "Izključno se izražam v religiozno smer. To je nekaj povsem naravnega in zavestnega. Vsa moja dela so prevzeta s tem duhom, ki se oplaja v skrivnostni zakonitosti, vsajeni v človeka od Stvarnika. To živi v človeku, ko pa ta umrje, v delih še naprej živi." To vero izraža tudi napis nad vhodom v njegov atelje v Svečah: "Ars longa, vita brevis" (Umetnost ostane, življenje mine).

Doma povsod - le v domovini ne

Prvi likovni pouk je France Gorše v otroških letih zajemal iz knjig, posebno ilustriranih. Kot zrel umetnik se je za to šolo oddolžil tako, da je s svojimi značilnimi risbami opremil lepo število knjig (med prve spada trilogija Bobri Janeza Jalena). Ob religioznih motivih, ki so mu bili posebno pri srcu, je kot kipar rad upodabljal preproste ljudi: delavce, kmete in kmetice, matere z otroki, otroke pri igri... Poskusil se je v najrazličnejših kiparskih tehnikah, ki jih je dovršeno obvladal. V začetku je najraje uporabljal trde materiale (kamen, marmor), zelo sta mu bila pri srcu bron in žgana glina ter slovenskim "podobarjem" tako ljubi les. V ameriškem obdobju je (okoli leta 1960) iznašel novo tehniko orešec, ki je odgovarjala tudi stilnemu premiku v njegovi umetnosti: poudarjene so bile poduhovljene oblike. Po vrnitvi v Evropo se je vračal k vzorom, ki so se mu vtisnili v spomin ob domači obrti in ljudski umetnosti v ribniškem kotu. France Gorše je nedvomno eden najbolj priljubljenih slovenskih kiparjev. Za svoja dela je prejel številna priznanja povsod po svetu - le doma ne. Najljubše mu je bilo odlikovanje, ki mu ga je leta 1969 za življenjsko delo podelil papež Pavel VI. Nehvaležna domovina mu je storila pekočo krivico, ko so leta 1972 tedanji "razsvetljeni" oblastniki na predvečer odprtja brez utemeljitve prepovedali njegovo retrospektivno razstavo, ki so jo pripravili ljubitelji njegove umetnosti v Kostanjevici na Krki. France Gorše je bil doma sprejet šele po smrti.

(obletnica meseca 09_1997)

Zajemi vsak dan

Cilj vsake ljubezni je ljubljena oseba sama. Toda prav zato sloni vsaka ljubezen na veri v to osebo in njeno vrednoto.

(Anton Trstenjak)
Petek, 27. Januar 2023
Na vrh