Slavko Grum

* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi

Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik

Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.

Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.

Kratka proza se mu je sama silila

Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.

"Dogodek v mestu Gogi", vrh Grumovih dram

Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. "V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja." Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).

Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila "zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen". Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.

(obletnica meseca 08_2011)