Alojz Gradnik

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgo­voril: "Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem." Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraš­čajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovi­nju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je "gospod Gigi" najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje po­čivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raz­nih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slod­njak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik "odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega člove­ka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdi­guje pokojnika v večno bivanje" (Slovensko slovstvo, 347). Spreho­dimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Ja­kopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umet­nik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so iz­šli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med naj­pomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvi­mi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so iz­šli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske li­rike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knji­gi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesni­ka Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nem­ške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). "Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev," piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, fran­coščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, ma­kedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)