p. Avguštin Kostelec

* 5. avgust 1879, Drašiči; † 22. februar 1963, Stična

Doma se je naučil odpirati vrata potrebnim

Luč sveta je zagledal v Beli krajini, kjer živijo ljudje mehkega srca in odprtih rok. Rodil se je 5. avgusta 1879 v Drašičih pri Metliki očetu Miku (Nikolaju) Kostelcu in materi Bari (Barbari) Pečarič, ki je bila njegova druga žena. Bil je četrti od šestih otrok v drugem zakonu in pri krstu so mu dali ime Martin. Družina ni bila premožna, z marljivim delom so se kar lepo preživljali. Jurčini, tako se je Kostelčevim reklo po domače, so bili daleč naokrog znani po tem, da so za uboge vedno imeli odprta vrata. Glavne zasluge za lepo družinsko vzgojo je imela mati Bara, ki je svojega skrbnega moža preživela za 26 let. Sad redne družinske molitve in sodelovanja pri nedeljski maši v metliški župnijski cerkvi ter materine dobrodelnosti je bil duhovni poklic, ki se je vzbudil v Martinu že v otroških letih. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, prva dva razreda gimnazije je končal v Novem mestu, naslednjih šest pa v Ljubljani. Po končanem sedmem razredu je 8. septembra 1899 vstopil v stiški samostan, ki je ponovno oživel 4. oktobra 1898. Kot cistercijan je dobil ime Avguštin. Leta 1900 je položil začasne zaobljube. Po maturi v Novem mestu in študiju bogoslovja v cistercijanskih samostanih Wettingen-Mehrerau in Stični je bil 10. aprila 1904 v Stični posvečen v duhovnika. Na novi maši je pridigal stiški rojak Ignacij Nadrah. Mladi pater je opravljal različne odgovorne službe v samostanski skupnosti in v stiški župniji. Ob delu je nadaljeval bogoslovne študije in leta 1918 je bil v Gradcu promoviran za doktorja bogoslovja.

Skrbni in gostoljubni oče stiške družine

Po odhodu stiškega opata Bernarda Widmanna v rodno Nemčijo je p. Avguštin Kostelec postal najprej njegov namestnik, zatem prior, 7. novembra 1924 pa je bil soglasno izvoljen za stiškega opata, 3. po vrsti od obnove delovanja Stične, in 54. v dolgi vrsti sti­ških opatov: Še preden je postal opat, je Kostelec "izpričal svojo človeško, redovniško in duhovniško veličino, ko je sprejel pod gostoljubno streho stiškega samostana goriške bogoslovce, profesorje in nadškofa Sedeja pa tudi mnogo poljskih beguncev" Vojan Tihomir Arhar). Podobno je ravnal med drugo svetovno vojno, ko je v samostanu nudil zavetje slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci pregnali iz mariborske škofije ter z gorenjskega dela ljubljanske škofije. Ob prihodu v Stično jim je rekel: "Vse, kar bomo imeli, bomo delili z vami!" V skrbi za nove poklice je Kostelec leta 1919 ustanovil interno šentviško gimnazijo. Dijaki so stanovali v stiškem internatu, vpisani pa so bili na državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Študirali so v Stični in tam pred komisijo s klasične gimnazije opravljali letne izpite, maturo pa v Ljubljani. Iz stiške gimnazije je izšlo lepo število domačih redovnikov: jeseni 1930 je bilo v Stični že 22 mladih bogoslovcev. Opat Kostelec je za študijske namene pridobil v Ljubljani večjo hišo, ki jo je imenoval Slomškov zavod. "Opat dr. Avguštin Kostelec je vodil samostan na vseh področjih: duhovnem, organizacijskem in gospodarskem, ves čas modro, načrtno in s pogledom nenehno uprtim v prihodnost," je o njem zapisal stiški familiar pisatelj Vojan Tihomir Arhar.

Zaslužnega opata preganjajo in zaprejo

V dolgih letih svoje opatske službe je dr. Avguštin Kostelec storil ogromno dobrega, vendar po koncu druge svetovne vojne novi oblastniki tega niso upoštevali. Po agrarni reformi je bil samostan popolnoma osiromašen in odvzeta mu je bila materialna podlaga za lastno vzdrževanje. Zasedli so tudi nekaj stavb. Še več: dobrosrčnega opata, ki je nudil zavetje tistim, katere so preganjali okupatorji, so obtožili, da je med vojno "sodeloval z okupatorjem, vršil obveščevalno službo za belogardiste ter ovajanja" in decembra 1950 so zoper 71-moža odredili preiskavi in preiskovalni zapor. Iz zapora so ga izpustili po desetih dneh, toda moral je napisati izjavo, s katero "prosi odpuščanja"! Čeprav je bil opat vedno dokaj trdnega zdravja, mu je vse to preganjanje in tudi revščina, ki so jo oblastniki samostanu vsilili, pilo moči. Po pljučnici jeseni 1961 je še okreval, 27. januarja 1963 pa je doživel srčni infarkt. Ko se je malo bolje počutil, je želel, naj ga iz bolnišnice peljejo v Stično. Tam je 22. februarja 1963 zaradi ponovnega infarkta zaspal v Gospodu. Pogrebne svečanosti je dva dni zatem vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Vstajenja čaka v kripti pod cerkvenim korom stiške bazilike. Na ploščo, ki pokriva grobnico, so vklesali preprost napis: AUGUSTINUS 1924-1963. Pogreba se je udeležila velika množica ljudi in precej duhovnikov, trije škofje in trije cistercijanski opati. Pokojni je bil dolga desetletja ena najuglednejših osebnosti med slovensko duhovščino tistega časa. Bil je znan in spoštovan tudi zunaj slovenskih meja.

(obletnica meseca 02_2003)