Jernej Kopitar

 

* 21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah, † 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija

Pastirček gre v ljubljanske šole

Rodil se je leta 1780 v Repnjah za Šmarno goro; uradno 21. avgusta, Kopitar pa v svoji avtobiografiji (1839) zatrjuje, da je bil rojen 23. avgusta "in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja". Njegov oče je bil ugleden kmet, župan in cerkveni ključar. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.

Rojstvo Kopitarja slovničarja

Pri Zoisu je Kopitar postal tudi slavist in slovničar. Neko francosko konteso je poučeval slovenščino in odločil se je, da zapiske za instrukcije razširi v slovnico in tako prehiti V. Vodnika, ki je slovnico že dolgo napovedoval. Knjigi je dal naslov Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1808-1809). To je prva slovenska slovnica, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Po češkem jezikoslovcu J. Dobrovskem je Kopitar zagovarjal načelo, da je slovnica poročilo o stanju jezika, da slovničar ni zakonodajalec, temveč zapisovalec obstoječega stanja. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

Njegovo srce je bilo dokončno oddano slavistiki, a v želji, da si zagotovi sredstva za življenje, je Kopitar 1808 odšel na Dunaj študirat pravo. Vedel je, da nima daru zanj, imel pa je tako močno voljo, da je študij uspešno dokončal. Kot bivši Zoisov tajnik je imel zelo veliko zvez. Uspelo mu je priti v dunajsko dvorno knjižnico: najprej za skriptorja, potem za cenzorja (slovanskih, novogrških in nato še romunskih knjig), nazadnje za glavnega kustosa. Kopitar je obvladal domala vse evropske jezike. Dopisoval si je s številnimi odličnimi kulturnimi delavci: med njimi so bili Palacky, Šafarik, Vuk Karadžić, Jakob Grimm in mnogo drugih - vseh nad 600! Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije. Leta 1836 je izdal knjigo Glagolita Clozianus, v nji je objavil glagolski rokopis grofa Cloza s prevodi in komentarji, poleg tega še Brižinske spomenike s prevodi in komentarji. Bil je član mnogih znanstvenih ustanov po Evropi.

S čim se je Kopitar Slovencem zameril?

Ko je bil še v Ljubljani, je Kopitar zagovarjal misel, da je mogoče jezik do kraja izobraziti in narod kulturno dvigniti samo s književnostjo. Na Dunaju pa je svoje mišljenje spremenil. To se je pokazalo ob njegovem krivičnem ocenjevanju Kranjske Čbelice, pesniškega zbornika, čigar prva knjižica je izšla leta 1830, sledili so še trije zvezki. Čbelica je hotela postaviti temelje slovenski umetni poeziji, pokazati pa tudi na lepoto naše narodne pesmi. Maloštevilni slovenski izobraženci, ki jim je bila namenjena, so jo sprejeli z veseljem. Pri janzenistih, med katere je sodil tudi Kopitar, pa je zadela na odpor. Kopitar, ki mu je bila ideal poezije srbska narodna pesem, s katero se je seznanil ob Vuku Karadžiću (Vuka je potem spodbudil, da je pesmi izdal), se je spotikal ob pesniški obliki Čbeličarjev, zlasti ob Prešernovi poeziji. [el je tako daleč, da je Prešerna označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju' ali 'črkarski pravdi' (1831-1833). Kopitar je v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.

Zadnja leta je bil učeni Kopitar vedno bolj zagrenjen. Hudo je zbolel na pljučih, potrla ga je izguba velikega zneska prihrankov. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju, kjer je bil tudi pokopan. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke prepeljali na ljubljansko Navje.

(obletnica meseca 7/8_1994)

 

Zajemi vsak dan

Odrasli, sprejmite oči otroka, da boste drugače gledali na življenje. Sprejmite srce otroka, da boste lažje verjeli v ljubezen ljudi.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 28. November 2022
Na vrh