Ennea Silvio Piccolomini

* 18. oktober 1405, Corsignano, † 14. avgust 1464, Ancona

Duhovnik pri štiridesetih letih

Piccolomini Silvio1Enea Silvio Piccolomini je bil po rodu iz italijanske pokrajine Toskane. Natanko pred šestimi stoletji mu je tekla zibelka v neznatnem kraju Corsigniano pri mestu Siena (ko je postal papež Pij II., je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo - Pijevo mesto - in ga naredil za sedež škofije). Luč sveta je zagledal 18. oktobra 1405. Osnove šolske izobrazbe (gramatiko) je prejel v rodnem kraju, ko mu je bilo osemnajst let, je šel študirat pravo - najprej v Sieno, nato pa v Firence. Še z večjo vnemo pa se je poglabljal v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Kardinal Domenico Capranica ga je vzel za svojega tajnika, ko je šel na koncil v Basel (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Vneto je zastopal ideje konciliarizma, ki je razglašal načelo, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi. Med samim koncilom je opravil tudi nekaj diplomatskih potovanj po Evropi (v Anglijo in na Škotsko). V osebnem življenju je bil kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost, da ga ni zaneslo predaleč. Bil je kritičen duh in zametaval je vsako polovičarstvo. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV., se notranje umiril in leta 1445, ko mu je bilo štirideset let, prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.

Popotnik po naših krajih postane tržaški škof

Piccolomini Silvio2Kot cesarjev tajnik je Piccolomini proti koncu leta 1443 in v začetku leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Januarja in februarja tega leta se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. "Omikani humanist je pogrešal severno od Alp italijansko udobnost ter smisel za slovstvo in umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki" (Franc Kralj). Ko se je na naše kraje malo bolj privadil, je bila njegova sodba mnogo prijaznejša. Kot uspešen pogajalec med cesarjem in papežem je bil maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, decembra tega leta je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil kot škof v Trst. Ta nova služba ga je za nekaj časa malo bolj priklenila na naša tla, vendar manj, kot je sam želel, kajti diplomatske obveznosti, ki so mu jih nalagali, so ga gnale na pota po evropskih deželah. Vsaj eno leto pa je dosti stalno bival v Trstu ali v njegovi bližini. Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu leta 1453 je zapisal: "Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ." Januarja 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.

Papež Pij II. In ustanovitev ljubljanske škofije

Piccolomini Silvio3Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in istega leta ga je papež Kalist III. imenoval za kardinala, 19. avgusta 1458 pa je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij II. (Pij I. je kot deveti naslednik apostola Petra vodil Cerkev v letih 149-155.) Ko je sprejel najvišjo službo v Cerkvi, je, zavedajoč se svojega ne ravno zglednega življenja v mlajših letih, izrekel znamenite besede: "Aeneum rejicite, Pium recipite!" (Eneja zavrzite, Pija sprejmite). Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve po vzoru prvih stoletij ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo. Ne eno ne drugo mu ni kaj prida uspelo. Ko je leta 1463 vabil na križarsko vojno proti Turkom, je pri krščanskih vladarjih Evrope naletel na slab odziv. Križarsko vojsko je hotel voditi sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je 15. avgusta 1464 umrl. - Za nas je pomembno, da je že kot kardinal svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj "odličnega mesta", jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico. Ni pa mogel ustreči želji cesarja, da nova škofija obsega vse ozemlje oglejskega patriarhata, kar ga je bilo pod habsburško oblastjo, zaradi odpora Benetk. Za prvega ljubljanskega škofa je imenoval svojega prijatelja Sigismunda (Žiga) Lamberga, ki jo škofijo vodil petnajst let (1463-1488).

(obletnica meseca 10_2005

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh