Gustav Ipavec

* 15. avgust 1831, Šentjur, † 20. avgust 1908, Šentjur

"Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati," je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v trgu Št. Jurij ob južni železnici, nedaleč od Slomškovega doma, že odraščal rod skladateljev Ipavcev. Brata Benjamin in Gustav sta s svojimi dovršenimi samospevi, z zborovskimi pa tudi s plesnimi skladbami bogatila čitalniške prireditve ('bésede'), ki so po letu 1861 ogromno storile za buditev slovenske narodne zavesti. Skladatelji Ipavci so bili po poklicu zdravniki, po srcu pa vneti narodnjaki. Gustav je bil nad trideset let župan v svojem rodnem [t. Juriju (današnjem Šentjurju pri Celju); njegova pesem 'Slovenec sem' (na besedilo J. Gomilšaka) je slavospev slovenstvu. Zadnji skladatelj iz Ipavčeve rodovine je bil Gustavov sin Josip, rojen pred 120 leti, ki zaradi svoje prezgodnje smrti svojih velikih darov ni mogel razviti. Rodbina Ipavcev izvira iz Bele Krajine: v Št. Juriju ob južni železnici se je kot zdravnik naselil Fran Ipavic (1776-1858), ki je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegovi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav pa še Gustavova sinova Josip in Benjamin so bili vsi zdravniki, razen Benjamina ml. tudi skladatelji. Glasbeno so bile nadarjene tudi ženske predstavnice rodu Ipavcev: Franove vnukinje so sestavljale Prvi avstrijski damski kvartet sester Čampa, ki je v letih 1880-1890 ponesel slovensko pesem po vsej Evropi.

Alojz Ipavic (1815-1849), najstarejši brat skladateljev Benjamina in Gustava, je bil po njuni sodbi od vseh v rodovini najbolj glasbeno nadarjen. Na Dunaju in v Gradcu je izšlo več njegovih klavirskih skladb. Po študiju medicine je živel v tujini in ni imel stika s slovenskim glasbenim življenjem. Končal je nesrečne smrti na Ogrskem, kjer je služboval kot vojaški zdravnik.

Njegov štirinajst let mlajši brat Benjamin (1829-1908) velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavic je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Gustav, njegov dve leti mlajši brat (1831-1908), je nasledil svojega očeta kot zdravnik za očesne bolezni in slovel je daleč naokrog. Bil je tudi 'vrl narodnjak in je mnogo storil, da se je vzbudila slovenska zavest v domačem trgu' (J. Barle, SBL). Nad trideset let je bil župan v [t. Juriju in kot tak je rojstnemu kraju pomagal h gospodarski okrepitvi: ustanovil je podružnico kmetijske družbe, poskrbel za ustanovitev slovenske kmetijske in gospodarske šole. Ob vsem tem delu je našel še čas za glasbo. Skladal je v glavnem za zbore, ki še danes radi zapojo katero od njegovih številnih pesmi (Kje so moje rožice, Pobratimija, Planinska roža, zlasti pa Slovenec sem). Njegove pesmi označuje prisrčna melodika, oprta na ljudsko čustvovanje. Brate Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca so sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, kar je v poeziji veljal Prešeren.

Gustavov sin Josip, rojen 21. decembra 1873 v [t. Juriju, je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih [t. Lambert in [t. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni [t. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

(obletnica meseca 12_1993)

Zajemi vsak dan

Odrasli, sprejmite oči otroka, da boste drugače gledali na življenje. Sprejmite srce otroka, da boste lažje verjeli v ljubezen ljudi.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 28. November 2022
Na vrh