Jernej Legat

Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)