Franc Ivanocy

 * 25. avgust 1857, Ivanovci; † 29. avgust 1913, Tišina

Izmoljeni otrok - božji izbranec

Franca, sina edinca, sta zakonca Adam Kodila in Rozalija Hujs izmolila v osmem letu svojega zakona. Bila sta revna poljedelca iz vasice Ivanovci, ki spada pod župnijo Sv. Benedikta v Kančevcih. Rodil se jima je 25. avgusta 1857. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji. Nadarjenega dečka je župnik poslal v K<148>szeg, kjer je bila gimnazija in zavod za revne dijake. Iz rodbine Kodila je bilo več duhovnikov, ki so svoj družinski priimek spremenili v Ivanocy, kar pomeni "tisti, ki prihaja iz Ivanovec". Iz spoštovanja do njih se je "prekrstil" tudi Franc, ki je v tem zavodu končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo pa je obiskoval v Sombotelu. Po maturi junija 1878 je bil sprejet med bogoslovce. [kof ga je poslal na univerzo v Budimpešto, kjer je z odliko dokončal študije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Eno leto je bil kaplan v Soboti, potem pa ga je škof Hyidasy poklical v Sombotel za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, po doseženem doktoratu (1885) pa še za profesorja dogmatike. Srce pa ga je vleklo med preprosto domače ljudstvo. Predlagan je bil za dvornega kaplana na Dunaju, kar je tedaj pomenilo predstopnjo za škofovstvo. On pa je zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišino, kamor je prišel marca 1889. Kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice je tam deloval 24 let - vse do svoje smrti: od kapi zadet je izdihnil 29. avgusta 1913. Na njegovo željo so ga pokopali poleg staršev na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Benedikta v Kančevcih.

"Dvigniti ljudi z zemeljske grude"

"Ker sem vaš dušni pastir, je moja dolžnost skrbeti, da imajo duše zdravo hrano," je dejal Ivanocy v svoji nastopni pridigi na Tišini. Zdravo hrano je svojim ljudem nudil v skrbno pripravljenih pridigah, ki so trajale najmanj pol ure; v njih je evangelij povezoval z vsakdanjim življenjem. "Bolj kakor pridige pa je na ljudi vplivalo Ivanocyjevo življenje, kajti kar je oznanjal, je najprej temeljito sam živel" (Lojze Kozar). @upnija je tedaj štela 2600 katoličanov, 708 evangeličanov in 20 judov.

Poudarjal je pomen verouka za otroke v materinem jeziku. "Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku," je zapisal. Verouk je bil tedaj v šoli in sicer v madžarščini. Učitelji so dajali otrokom slab zgled krščanskega življenja, zato je Ivanocy, ki je bil tudi šolski nadzornik, sklenil vzeti verouk v svoje roke. S tem si je nakopal sovraštvo učiteljev in oblastnikov, ki so hoteli prekmurske Slovence pomadžariti. V svoji župniji je zelo spodbujal ljudi, da bi pogosteje prihajali k spovedi in obhajilu. Uvajal je pobožnost prvih petkov. Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, "pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv "prekmurski Krek" si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

"Prekmurski Slomšek" skrbi za dobre knjige

"Ljudstvo se pokvari, če ne bo imelo knjige in dobrega branja." Te Ivanocyjeve besede so vklesane v spomenik - veliko kamnito knjigo v soboškem parku. Slovenska knjiga je bila edini uspešen način obrambe pred silovitim valom madžarizacije ob koncu 19. stoletja. Ljudje so imeli le nekaj narečnih učbenikov in molitvenikov. Duhovniki, ki so se trudili ohraniti slovenstvo v Prekmurju, so začeli naročati knjige Mohorjeve družbe, ki jo je bil ustanovil škof Slomšek. Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. "Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?" so se spraševali v strahu. Pod vplivom teh krogov je tedanji sombotelski škof Vilmos Istvan leta 1903 izdal okrožnico za slovenske duhovnike, v kateri je predložil ustanovitev bratovščine, ki bi bila podobna Družbi sv. Mohorja in bi za Slovence na Madžarskem izdajala dobre knjige v njihovem narečju.

Do ustanovitve te bratovščine ni prišlo, pač pa je leta 1904 začel izhajati Kalendar Srca Jezušovoga, ki je hranil ljudi do leta 1944 (prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy, potem pa je uredništvo prepustil Jožefu Kleklu mlajšemu). Ivanocy je precej pisal v ta koledar kakor tudi v mesečnik Marijin list (ust. leta 1904), tednik Novine pa je zaživel šele leta 1913. Ivanocy je med prekmurskimi duhovniki vzgojil veliko zvestih sodelavcev, ki so privabili mnogo mladih in tako je Prekmurje postalo cvetoče polje novih duhovnih poklicev.

(obletnica meseca 08_1997)