Stanko Janežič (1920–2010)

»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89