Alojzij Fogar

* 27. januar 1882, Pevma, † 26. avgust 1971 Rim

"Sramota za našo družino!"

Družina Fogar v slovenski župniji Pevma pri Gorici, kjer se je Alojzij rodil 27. januarja 1882. Oče, prav tako Alojzij, je bil bogat trgovec in veleposestnik, mati Katarina, doma iz Ločnika, je izhajala iz slovenske družine Cotičev. Imela sta devet otrok: tri fante in šest deklet. Fogarjevi so bili zelo svobodomiselni, razen matere Katarine, ki je bila globoko verna. Po končani ljud­ski šoli so Lojza vpisali v nemško gimnazijo v Gorici, končal pa jo je pri benediktincih v Meranu na Tirolskem, kjer je leta 1903v maturiral. Domačim je povedal, da hoče postati duhovnik. Nezasli­šano! Oče je ves razburjen pravil svojim prijateljem: "Ne morem razumeti, da hoče med duhovnike moj sin, ki je tako postaven in eleganten, tako bogat in učen, da bi lahko zaprosil za roko sleherno princezo!" Brat pa je govoril: "On bo sramota za našo druži­no!" Bogoslovje je študiral v mednarodnem zavodu Canisianum v Innsbrucku, kjer so bili študenti iz številnih evropskih dežel. V zavodu so ga vsi poznali kot "prijatelja vseh narodov". Leta 1907 je bil posvečen v duhovnika. Na novo mašo v Innsbruck je prišla samo mama z dvema hčerkama, očeta in bratov ni bilo, kar ga je zelo bolelo. Nadškof Sedej ga je poklical v Gorico in mu zaupal odgovorne službe. Kot učitelja in ljubečega svetovalca so ga vzljubili zlasti mladi. Med prvo svetovno vojno se je posvetil italijanskim beguncem, najprej v Ljubljani in nato v Gradcu. Po vojni se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je imenoval za svojega osebnega tajnika.

"Eno srce in ena duša"

Poveril mu je tudi službo profesorja cerkvene zgodovine in spiri­tuala v bogoslovnem semenišču, kjer so v lepem sožitju študirali italijanski in furlanski ter slovenski in hrvaški bogoslovci. V tem času je bil tudi duša vsega katoliškega življenja med itali­janskimi verniki v Gorici. Po odhodu škofa Angela Bartolomassija iz Trsta ga je papež Pij XI. 9. julija 1923 imenoval za tržaško­koprskega škofa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral rek "Cor unum et anima una" (Eno srce in ena duša) in po njem se je ravnal ves čas, ko je vodil svojo škofijo, ki jo je "sprejel v posest" 6. marca 1924. S svojo očarljivo osebnostjo in prikupnim nasto­pom, še bolj pa s svojo duhovno širino se je škof Fogar hitro priljubil vsem, posebno mladini, tako da so ga imenovali "škof tržaške mularije". Fogarjevo škofovanje v Trstu (1924-1936) so­vpada z najbolj težkimi leti Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Hotel je biti pastir vseh vernikov svoje škofije. "Odločno je odklanjal, da bi se Cerkev udinjala državi ali da bi se dušno­pastirsko delo ponižalo v sredstvo za raznarodovanje slovenskih vernikov in za italianizacijo slovenskega dela Primorske" (Rudolf Klinec). Skupaj s svojim metropolitom, goriškim nadškofom Sede­jem, je branil pravico, da otroci slovenskih staršev dobijo ver­ski pouk v svojem materinem jeziku. Ko je moral nadškof Sedej leta 1931 odstopiti in je kmalu zatem umrl, je škof Fogar ostal sam na bojišču.

"Škof Fogar naj izgine iz Trsta!"

Pritisk fašističnih oblastnikov je bil vedno hujši. Za vsako ceno so hoteli doseči, da bi tudi slovenske in hrvaške duhovnike trža­ško-koprske škofije napravili za orodje potujčevanja. Ob podpori svojega škofa so se temu odločno uprli, zato so veljali za "zlo­čince". Njihova kazniva dejanja so bila: slovenske pridige, slovensko petje pri bogoslužju, slovenski verouk in slovenska moli­tev. Škof, ki jih je po svoji nadpastirski dolžnosti ščitil, je bil sokriv "protidržavne dejavnosti"! Škof Fogar je večkrat po­udarjal, da je Italijan, ki ljubi svojo domovino. Zaslepljenim fašističnim mogotcem je zaman dopovedoval, da si bodo zagotovili zvestobo in vdanost manjšinskega prebivalstva le tako, če bodo spoštovali njegove naravne, zlasti jezikovne pravice. Napadi nanj so se stopnjevali. Škof je bil docela osamljen in se ni mogel braniti, kajti noben časopis ni hotel objaviti njegovega odgovora in pojasnila na lažne fašistične obtožbe. V začetku leta 1933 je prišel za prefekta v Trst Carlo Tiengo, ki se je zaklel, da ško­fa Fogarja spravi iz Trsta. Ko je maja 1936 Italija proslavljala zmago nad Abesinijo, so vladni organi prepovedali slovensko bož­jo službo v petih tržaških župnijah. Škof je pohitel v Rim k pa­pežu in k samemu Mussoliniju. Dosegel je zopetno vpeljavo sloven­skega jezika, vendar pod pogojem, da vlada odpokliče iz Trsta prefekta Tienga, Sveti sedež pa povabi škofa Fogarja, da se ško­fiji odpove. Odpoved je s krvavečim srcem podpisal in 31. oktob­ra 1936 je potihoma zapustil Trst ter se umaknil v Rim, kjer je preživel celih 35 let v raznih službah Svetega sedeža. Njego­vo srce, ki je prenehalo biti 26. avgusta 1971, je bilo vedno pri prijateljih na Goriškem in Tržaškem.

(obletnica meseca 01_2002)