France Bevk (1890–1970)

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ...« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97