Anton Lajovic

 * 19. december 1878, Vače pri Litiji, † 28. avgust 1960, Ljubljana

Glasba za srce, pravo za kruh

Družina Lajovic, katere bogastvo je bilo dvanajst otrok (devet sinov in tri hčere), se je večkrat selila. Ko se je 19. decembra 1878 rodil Anton, prvi otrok, so bivali na Vačah pri Litiji v rojstni hiši Matevža Ravnikarja (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa. Anton je hodil v ljudsko šolo najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šel s štipendijo škofa Ravnikarja na Dunaj študirat pravo, ker je vedel, da bo v tem poklicu zagotovo prišel do kruha. Njegova prva ljubezen pa je bila že takrat glasba, zato je ob študiju prava na Dunaju obiskoval konservatorij in se dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.

Zaključni izpit iz glasbe je položil leta 1902 z odličnim uspehom in priznana mu je bila umetniška zrelost. Pravne študije je potem nadaljeval v Gradcu in jih končal leta 1906. Leta 1907 je nastopil službo najprej na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma, priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj. V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k tamkajšnjem deželnem sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmorice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 je bil upokojen; njegova prošnja za povišanje skromne pokojnine je bila zavrnjena, v uteho so mu leta 1954 podelili Prešernovo nagrado "za dosedanje delo na področju glasbe". Postajal je vse večji samotar, le poslušalec brez besed. V svet nebeške glasbe je odšel 28. avgusta 1960.

Neprekosljivi mojster vokalnih skladb

Glasbeni dar je Anton podedoval po očetu, ki je igral na harmoniko. Na vprašanje Izidorja Cankarja, kje se je muzikalično šolal, je Anton Lajovic odgovoril: "Vsled skromnih domačih razmer sem dovolj pozno prišel do rednega pouka v glasbi. V svojem šestnajstem letu šele sem se mogel vpisati v šolo Glasbene matice ljubljanske za klavir. Začel sem kot pravi začetnik. Dotlej je bilo moje glasbeno znanje popolnoma avtodidaktično in neznatno. Dve leti pozneje mi je bil oče na moje sitnarije kupil star, slab harmonij." Znanje klavirske igre in harmonije, ki ga je pridobil pri Mateju Hubadu, mu je zelo koristilo, ko je na dunajskem konservatoriju študiral kontrapunkt in kompozicijo. Lajovčev skladateljski opus ni bil kako velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del).

Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko. Pač pa je Lajovic posvetil vso svojo pozornost vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik. Njegova uglasbitev Župančičeve pesmi Begunka pri zibeli zaradi izvirnega oblikovanja pomeni enega od vrhov Lajovčeve ustvarjalnosti.

Glasbeni kritik in organizator

Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil temelje glasbeni kritiki. Strokovno odlično podkovan je objektivno vrednotil skladbe in izvajalce. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je omenil, na kako nizki stopnji je bila nekako do konca 19. stoletja glasbena produkcija pri nas. Temu primerno jo je "kritika in publika vrednotila brez vsakih višjih vidikov". Močno so bile odmevne njegove kritike v reviji Novi akordi, ki je zaživela leta 1901 na pobudo Gojmira Kreka. Njegove kritike so bile ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem. Lajovca kot glasbenega kritika je v prvi vrsti zanimala tehnična in izrazna zasnova skladbe, manj podrobnosti. V svoji kritiki je bil v mladosti zagnan, v zreli dobi pa umirjeno razmišljajoč, pred očmi je imel aktualne probleme slovenske in evropske glasbe. Njegove sodbe so bile ostre, neprizanesljive, a hkrati spodbujajoče. Velike upe je videl v mladem rodu slovenskih skladateljev (Janko Ravnik, Marij Kogoj, Lucijan Marija Škerjanc). Bil je tudi globok mislec in publicist; v svojih člankih se je ukvarjal zlasti z vprašanji socialne in politične preobrazbe naše družbe in kulture. Kot ugledna javna osebnost - pravnik in skladatelj - je odigral pomembno vlogo v slovenskem glasbenem življenju v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v organizacijskem smislu. Velik vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca prve svetovne vojne pa tudi na nemško usmerjeno Filharmonično družbo, ki jo je temeljito reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se pri tem odpovedala svojemu narodnemu, slovenskemu bistvu.

(obletnica meseca 08_2010)