Avgust Pavel

 * 28. avgust 1886, Cankova; † 2. januar 1946, Sombotel

"O vzgoji otrok se dogovorita"

Tega, večini Slovencev povsem neznanega moža je lepo predstavil Pavel Berden v prekmurskem koledarju Stopinje 1976. Njegov rod po očetu in materi izhaja iz vasi Strukovci pri Cankovi. Pesnikov oče Ivan je bil evangeličan, mati Elizabeta pa je imela očeta evangeličana, mamo pa katoličanko. Po tedanji madžarski postavi so bili dečki krščeni v očetovi, deklice pa v materini veri. Ivan in Elizabeta-Lizika sta se spoznala na Cankovi: Lizika je bila za pestunjo v družini sorodnika odvetnika, Ivan pa je imel tam krojaško delavnico. Ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je Lizika posvetovala s svojim stricem, ki je bil župnik na Pertoči, in s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Oba sta Ivana dobro poznala, saj je večinoma hodil k božji službi v katoliško cerkev. Svetovala sta ji: "Pošten in priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita."

Poročila sta se v katoliški cerkvi na Cankovi leta 1883. Mladi mož se je s svojo Liziko dogovoril: "Jaz bom skrbel za vsakdanji kruh, ti pa boš skrbela za vzgojo otrok." V skladnem zakonu se jima je rodilo enajst otrok: prva je bila Amalija, ki je postala redovnica frančiškanka Brezmadežne s. Ladislava, druga deklica je kmalu po rojstvu umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. avgusta 1886, ki je postal pesnik, jezikoslovec in etnolog. Rojstne datume svojih otrok je mama Lizika zapisala v svoj molitvenik: hotela jih je imeli "pri roki", da bi se jih spominjala v molitvi. Izmolila je kar štiri duhovne poklice: poleg prvorojenke Amalije je redovnica postala še hčerka Agneška, sin Janček, izučen krojač, je postal salezijanski brat, predzadnji otrok Alfonz pa salezijanski duhovnik (umrl je leta 1954 v Los Angelesu).

Otroci naj gredo v šole

Mlada družina Pavel je sprva živela v najetem stanovanju na Cankovi, nato pa je oče Ivan postavil lastno zidano hišo v Skakovcih. Rekel je: "Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v življenju vedno potrebuje." Oče Ivan je bil redkobeseden, redoljuben, zelo delaven in gospodaren mož. Mati Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Starša sta iz lastne izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje, zato sta otroke pošiljala v šole. Prvorojenka Amalija je odšla k šolskim sestram v Apače, da bi potem pomagala očetu pri krojaški obrti, toda ob mamini podpori se je odločila za redovniški poklic. Po njeni poti je šla kasneje še Agneška. Ko sta nekoč v redovni obleki obiskali starše, je oče šaljivo rekel: "Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili." Poklica so se izučili tudi drugi njuni otroci. Gustija, kot so pravili sinu Avgustu, so starši po šestih razredih osnovne šole predvsem po nasvetu cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamkajšnjega učitelja Ficka poslali v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratencem v Sombote. Bil je vseskozi odličen dijak in gmotno se je pomagal z instrukcijamui. Po maturi leta 1905 ga je mati vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Gusti ji je odgovoril: "Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik." Odločil se je za študij na univerzi v Budimpešti, kjer je leta 1913 doktoriral iz slovanskega jezikoslovja.

Slovenski pesnik, ki je pisal v madžarščini

Kot študent se je Avgust Pavel zaljubil v Ireno Benko, madžarsko dekle, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se leta 1914. Dom sta si postavila v Sombotelu, kjer je Angust postal srednješolski profesor in vodja tamkajšnjega muzeja. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Iz tega zakona sta bila najprej rojena dvojčka Ivan in Andrej, ki pa ju je že v drugem letu življenja pobrala španska gripa, kasneje pa še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok, in je bil leta 1975 v Chicagu posvečen za stalnega diakona katoliške Cerkve. Hči Judita živi v Sombotelu. Ko je bil oče še živ, so se pri njih radi shajali njegovi prijatelji: bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Po prvi svetovni vojni je bila pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. Žena, ki je bila Madžarka, si ni mogla predstavljati skoka v čisto nov svet in po njeni odločitvi, ki jo je Avgust zaradi družinskega miru sprejel, so ostali na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer, toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo tudi njegove pesmi. Izvirne pesmi je pisal le v madžarščini, razen nekaj mladostnih pesmi v prekmurskem narečju in nekaj pesmi v knjižni slovenščini. Prvo pesniško zbirko z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je izdal leta 1933, drugo - Zažgani gozd - pa leta 1936. Njegovo življenje se je izteklo 2. januarja 1946. "Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez," je teden dni naročal hčerki.

(obletnica meseca 09_2006)