France Prešeren (1800–1849)

Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.

ROJSTNA HIŠA JE SPOMINSKI MUZEJ
Rojstni kraj Franceta Prešerna je prijazna gorenjska vasica Vrba. Njej je pesnik posvetil prvega od svojih sonetov nesreče. Malo od vasi proti vzhodu stoji na nizkem hribčku ljubka cerkev sv. Marka, ki ga Prešeren v omenjeni pesmi imenuje “bližnji sosed”. Hiši, kjer se je rodil, se je reklo Pri Ribčevih in je do danes v bistvu ohranila tedanjo podobo. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo leta 1937 odkupili in leta 1939 preredili v spominski muzej.
France se je rodil 3. decembra 1800 kot tretji od devetih otrok Šimna Prešerna in Mine roj. Svetina ter bil še isti dan krščen na Rodinah in sicer na ime Frančišek Ksaverij. V njegovem sorodstvu je bilo kar šest duhovnikov: stari stric Jožef, strica Franc in Jakob, brat Jurij Prešeren, nečak Janez Vovk ter pranečak Anton Vovk, ljubljanski nadškof. Pomembno vlogo v njegovem življenju je odigral stari stric Jožef, župnik na Kopanju pri Grosupljem, ki je sedemletnega pranečaka vzel k sebi. »Njega moramo najbrž zahvaliti za pesnika, ker brez njegove podpore ne bi šel v šole« (I. Grafenauer). Leta 1810 ga je poslal na slovečo osnovno šolo v Ribnico, ki jo je obiskoval dve leti in je kot odličen učenec prišel v ‘zlate bukve’. Dve leti zatem je prišel v Ljubljano in 1813 stopil v gimnazijo, kjer je bil njegov sošolec Anton Martin Slomšek. V gimnazijskih letih se je Prešeren pridobil temeljito klasično znanje, seznanil se je tudi z glavnimi evropskimi jeziki. Odločilno je vplival nanj tri leta (po študiju pet) starejši Matija Čop, s katerim sta se družila posebno v počitnicah. Bil je klasični jezikoslovec, izvrsten poznavalec evropske romantike in svojega mlajšega prijatelja je uvajal v pesniški svet.

“UPANJE VAŠE SPOLNIT NE MOREM”
Po končanem liceju se je jeseni 1821 odpravil na Dunaj, kjer je po enem letniku filozofije študiral pravo. Mati in strici duhovniki so želeli, da bi tudi France postal duhovnik. V edinem ohranjenem pismu domačim z Dunaja (24. maja 1824) je zapisal: »Meni je prov zlo de Vam upanje Vaše spolnit ne morem.« Zaradi tega so mu strici odtegnili podporo. On je kot domači učitelj in s Knafljevo štipendijo študij uspešno dovršil. Jeseni 1828 je kot doktor prava nastopil službo odvetniškega pripravnika pri dr. Baumgartnu v Ljubljani. Rad bi se čimprej osamosvojil, vendar je bila vsaka njegova prošnja odbita. Leta 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, sošolcu in prijatelju. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo deklica Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren začel dvoriti predvsem da bi jezil Primicovo Julijo, ki je gledala nanj zviška. Ko ji je bilo komaj petnajst let in pol, je z njim zanosila. Ob rojstvu otroka je njegovo srce zapelo prisrčno pesem Nezakonska mati. Kasneje je imel z njo še dva otroka, urejene družine pa ni ustanovil zaradi neurejenih gmotnih razmer; pred smrtjo je svoja dva živeča otroka določil za glavna dediča. Sredi leta 1846 je bil Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Ljudje so mu zaupali, ker je bil izkušen pravnik in pošten. Po dveh letih mu je začelo zdravje naglo pešati, od decembra 1848 ni več šel iz sobe. Dal je poklicat dekana Jožefa Dagarina, da mu je podeli zakramente za umirajoče, pred tremi meščani je napravil ustno oporoko, 8. februarja 1849 ob pol osmih je pesnikov srce prenehalo biti. Njegovo smrt so sredi dopoldneva oznanili zvonovi ljubljanskih cerkva. Od leta 1945 je spominski dan Prešernove smrti slovenski kulturni praznik.

“KOMUR PEVSKI DUH SEM VDIHNIL”
Najmlajša Prešernova sestra Lenka (1811–1891) se je na stara leta spominjala, da je France, odkar ga je poznala, “vsako reč brž na verze naštimal”. Verjetno je Prešeren začel pesniti že v ljubljanskih šolah, gotovo pa na Dunaju. Leta 1832 je prijatelju in umetniškemu vodniku Matiju Čopu pisal, da je zvezek svojih pesmi pokazal uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju, ki mu je svetoval, naj jih za nekaj časa pusti v predalu. Kasneje je razen treh (Povodni mož, Lenora, Lažnivi pratikarji) vse sežgal. Kot pesnik se je prvič javno predstavil v ljubljanskem (nemškem) časopisu Illirisches Blatt 12. januarja 1827 s svojo pesmijo Dekelcam v slovenščini in nemščini. V naslednjih letih so se objave množile. Največ Prešernovih pesmi je izšlo v petih zvezkih Kranjske čbelice (1830–1834), s katerimi se je dvignil visoko nad druge pesnike tega zbornika. Po letu 1833, ko se je zaljubil v Primicovo Julijo, ki ga je zavrnila, se je v njegovem srcu porajala ljubezenska poezija – Gazele, Sonetni venec (1834) z akrostihom Juliji, nato še z drugimi ljubezenskimi soneti. Leta 1836 je v samostojni objavi izšel Krst pri Savici, povest v verzih z zgodovinsko snovjo pokristjanjena Slovencev, vendar s težiščem na žrtvovani ljubezni Črtomira in Bogomile. Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

ČUK, Silvester. France Prešeren (1800–1849). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 92-93.