Fran Govekar (1871–1949)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Govekarja je naturalistični roman V krvi (1896), ki pripoveduje o dvoličnosti in nemoralnosti slovenskega meščanstva. Roman je sprva naletel na odobravanje, potem na zavrnitev. Pisatelj sam je (sicer v tretji osebi) v Ljubljanskem zvonu leta 1897 odgovoril na obtožbe o neizvirnosti. »Resnica je – in to je s ponosom priznal pisatelj sam – da se je učil z uspehom tehnike, karakteristike, minucioznega, a vedno zanimivega in živahnega pripovedovanja, pa gibčnega, lahkega dialoga pri mojstrih Francozih; tudi to je res, da je naziranje Govekarjevo o svetu, o morali, o ženstvu prav francosko; poleg tega pa je tudi res, da je roman V krvi povsem originalno delo slovenskega pisatelja. Kdor pozna Govekarjevo življenje, njegovo družbo, njegove zveze, kdor pozna njegovo čustvovanje in mišljenje, tisti spozna v vsaki vrsti omenjenega spisa dušo in srce Govekarjevo.« S temi besedami je Fran Govekar, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici smrti, veliko povedal tudi o sebi.

OPUSTIL JE ŠTUDIJ IN SE POSVETIL PISANJU
Rodil se je 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani. Oče je bil nadučitelj in strokovni pisec, mati pa je bila češkega rodu. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, srednjo šolo pa v Ljubljani, kamor je bil oče premeščen. Na očetovo pobudo je Fran začel zapisovati pripovedke iz rojstnega Iga, ki jih je objavljal v Vrtcu. Po maturi leta 1892 je šel na Dunaj študirat medicino, vendar študija ni nadaljeval, ker sta ga bolj privlačila književnost in gledališče. Na Dunaju je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaj. Osebno se je seznanil z nekaterimi pisatelji, zelo dobro sta se razumela z Ivanom Cankarjem, toda kasneje se je njuno prijateljstvo skrhalo. Leta 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič, ki je nekaj časa tudi pisateljevala in bila ena prvih slovenskih feministk. Imela sta tri hčerke. Po poroki je Govekar manj pisal in bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec in pri tem mu je zvesto stala ob strani žena. Leta 1900 je dobil službo na ljubljanskem magistratu. Leta 1905 je bil med ustanovitelji Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Po smrti Antona Aškerca leta 1912 je bil nekaj časa mestni arhivar. Ob tem je bil tajnik, dramaturg in upravnik v Deželnem gledališču. Leta 1917 je ustanovil Slovenski gledališki konzorcij, ki je omogočil nadaljevanje slovenske gledališke dejavnosti ob koncu prve svetovne vojne. Bil je tudi urednik različnih publikacij. Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še posvečal pisanju. Za gledališke potrebe je prevajal in prirejal dramska dela. Božja dekla smrt ga je obiskala v njegovi hiši za Bežigradom 31. marca 1949. Na odhod v večni dom čaka na ljubljanskih Žalah.

NATURALIZEM – REALIZEM ALI PESIMIZEM?
Fran Govekar je v slovenski književnosti najvidnejši predstavnik naturalizma, literarne struje, ki je nastala po letu 1880. Bistvo umetnosti mu je resnica o stvarnem – pod stvarnostjo pa pojmuje tisto, kar je v človeku ‘najnižje’, pokvarjeno. Človeka gleda v odvisnosti od okolja in dednosti, kar ga tlači k tlom in je zato njegova svoboda omejena. Za začetnika, pobudnika in najpomembnejšega predstavnika naturalizma velja francoski pisatelj Émile Zola, ki je bil Govekarjev vzornik. Z naturalizmom se je seznanil ob prihodu na Dunaj leta 1892 in ga začel uvajati v slovensko književnost. Z njim so prepojena razna krajša dela, nastala v dunajskih letih. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o njih zapisal: »Te novele in novelice, zajete večinoma iz zagatnega vzdušja spolnih zablod, pričajo, da je vplival naturalizem na Govekarja bolj s svojo snovnostjo, risanjem nravne propalosti, z metodo, da si išče za snov ‘žive objekte’, nekoliko tudi s socialno tendenco, manj po slogu.« Za svoj roman V krvi, v katerem z najtemnejšimi barvami slika nenravnost meščanske družbe, je dobil navdih ob kratki notici, ki jo je leta 1895 zasledil v tržaški Edinosti o neki družini, pri kateri je statistika dognala, da je v njej že od petega kolena dedna nemoralnost. Roman je izhajal kot glavna povest v Ljubljanskem zvonu 1896. Prva knjižna izdaja je bila Ljubezen in rodoljubje (1897), povest o nasprotju med ljubezenskim čustvom in domovinsko ljubeznijo, v kateri se je Govekar izognil pretiranosti skrajnega naturalizma. Realistični zgodovinski roman Svitanje (1921) iz dobe našega razsvetljenstva in napoleonskih vojn je Govekarjevo najboljše pripovedno delo (A. Slodnjak).

GOVEKARJEVA ‘NARODNA DRAMATIKA’
Bolj kakor po pripovednih spisih je Fran Govekar postal znan po svojih dramatizacijah priljubljenih del slovenskih pisateljev. Začel je z Jurčičevimi in Kersnikovimi Rokovnjači (1899). Roman je spremenil v “narodno igro s petjem v 5 dejanjih”, ki je doživela lep uspeh, zato je s svojo ‘narodno dramatiko’ nadaljeval. V gledališču je imel pomembno mesto, da je lahko ‘krojil’ spored. Pred kritiki je zagovarjal pravico preprostega občinstva, da se v gledališču razvedri in da spoznava v dramatiziranih delih domačih avtorjev slovensko slovstvo. Leta 1900 je dramatiziral Jurčičevega Desetega brata, vendar je s sentimentalnimi ljubezenskimi in banalnimi krjaveljskimi prizori zgrešil sporočilo romana in tako Jurčičevemu delu bolj škodoval kot koristil. Stalni uspeh Rokovnjačev je Govekarja spodbudil za Legijonarje (1903), “igro s petjem iz Napoleonovih časov v štirih dejanjih”, ki si jo je zamislil kot ‘predigro’ k Rokovnjačem, a je ljubljanska predmestna publika ni sprejela. Leta 1905 je Govekar dramatiziral Levstikovega Martina Krpana, “dramatsko pripovedko v petih dejanjih”. Največja zanimivost je bila kobilica Luca, na kateri Krpan prijaha nad Brdavsa. Cankarju, ki ga je Govekar ves čas svoje ‘vladavine’ odrival, da njegove dame niso prišle na ljubljanski oder, je tedaj prekipelo in svoj srd na ‘narodno dramatiko’ je izlil v polemični članek Krpanova kobila, s katerim je obsodil “genialno hinavščino” ljubljanskih gledališčnikov, ki so se bali Cankarjeve satire. Leta 1910 je v gledališki zbirki Talija, ki jo je urejal Govekar, izšla njegova drama Grča. »V literarno zgodovinskem in celo v umetniškem pogledu so Govekarjevi pripovedni spisi pomembnejši kakor njegovi dramatski poskusi« (Anton Slodnjak).

ČUK, Silvester. Fran Govekar (1871–1949). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 44-45.