Mirko Rupel

 * 28. avgust 1901, Trst, † 20. oktober 1963, Maribor

Vse življenje marljiv kot čebela

Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke po­litika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, po­znejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violi­nist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene sloven­ske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov "marljiv kot čebela", je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je - še ne dvaindvajsetleten - končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.

Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo fran­coskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profe­sor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgod­nje smrti - 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap ­je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Njegova ljubezen - naši protestantski pisci

Že kot študent slavistike je začel raziskovati slovensko reforma­cijo in protireformacijo (katoliško obnovo). Da bi v celoti pri­kazal to dobo, je pripravil obsežno knjigo Slovenski protestant­ski pisci (1934), ki na 470 straneh prinaša izbor besedil iz spi­sov naši protestantskih piscev, potem ko Rupel v tehtnem uvodu označi dobo in predstavi posamezne pisce. Izbrana besedila je opremil z izčrpnimi opombami. "Ob pogledu na gorečnost, plodovi­tost in pomembnost protestantskih piscev se nam dozdeva, kakor da bi se dolga stoletja zadržane sile našega naroda hotele spros­titi v novem, revolucionarnem gibanju... Vse pisce druži delo za isti smoter: za prospeh nove vere in slovenske knjige.

To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda." Za šolsko uporabo je pri­pravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pre­gledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Uk­varjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.

Človek reda kot šolnik in knjižničar

Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, tem­več tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako hono­rarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Ru­dolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil so­avtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jeziko­slovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.

Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je do­polnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. "Njegova velika zasluga je bila," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, "da je mogel v NUK napraviti dostopno popol­no serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev."

(obletnica meseca 08_2001)