Dragotin Cvetko

 * 19. september 1911, Vučja vas pri Ljutomeru, † 2. september 1993, Ljubljana

Cvetko Dragotin1Družinski pevski in glasbeni koncerti

Dragotin Cvetko je bil med starejšimi od sedmih otrok učiteljske družine: rodil se je 19. septembra 1911 v Vučji vasi pri Ljutomeru (brat Ciril, tudi znan glasbenik, je bil skoraj devet let mlajši), kjer je tudi zakorakal v šolo. Oče je želel, da bi postal učitelj, pa se je fantič temu uprl. »Svojo prihodnost sem načrtoval drugače,« piše v svojih spominih. »Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

Cvetko Dragotin2Poleti jih je obiskoval skladatelj Slavko Osterc, ko je prihajal na počitnice v domači Veržej. Večkrat se mu je pridružil violinist Franc Serajnik. »Ob takih prilikah se je v našem domu živahno razlegala glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino.« Ko se je družina sredi dvajsetih let preselila v Maribor, se je Dragotin vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mu je nudila sistematično strokovno izobrazbo. »Septembra 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza.« Za 'svojega' profesorja na konservatoriju je izbral Slavka Osterca. Preživljal se je z instrukcijami. Leta 1936 je diplomiral na filozofski fakulteti, naslednje leto na konservatoriju, leta 1938 pa je promoviral za doktorja filozofije, ob tem se je hkrati izpopolnjeval v kompoziciji v mojstrski šoli praškega konservatorija.

Profesor, ki je očetovsko spremljal mlade

Cvetko Dragotin4Takoj po končanem šolanju, leta 1938, je postal predavatelj na Glasbeni akademiji v Ljubljani, leta 1945 pa je postal profesor za glasbeno zgodovinske in teoretske predmete na Akademiji za glasbo ter vodja oddelka za glasbeno zgodovino, poznejšega zgodovinsko folklornega oddelka. Leta 1962 je ustanovil oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga vodil do upokojitve. Leta 1965 je pod njegovim uredništvom začel izhajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. V letih 1970-1972 je bil dekan filozofske fakultete. Tržaški skladatelj Pavle Merkú (1927) pričuje, da se mu je leta 1950, glasbenemu novincu, Dragotin Cvetko "predstavil kot mentor, predvsem kot prijatelj". Imenoval ga je 'kolega', ga pritegoval k muzikološkemu raziskovanju, sledil njegovemu osebnemu in družinskemu življenju. »To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega del.« Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, je zapisal Merkú, "kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti".

Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1967 izvolila za dopisnega, leta 1970 pa za rednega člana. Bil je ustanovitelj in predstojnik muzikološkega inštituta na ZRC SAZU. Užival je velik ugled v strokovni javnosti po svetu. V letih 1963-1976 je bil podpredsednik znanstvenega sveta Mednarodnega inštituta za primerjalno muzikologijo. Leta 1967 je organiziral X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva, kar je močno pripomoglo k ugledu slovenske in celotne jugoslovanske muzikologije.

Odkrival je dosežke slovenske glasbene umetnosti

Cvetko Dragotin5Dragotin Cvetko je leta 1938 doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja in kot mlad profesor se je sprva zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje. Po drugi svetovni vojni pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in jugoslovansko. Slovenska glasbena preteklost je bila dosti manj raziskana kot literarna in likovna, zato si je naprtil težko nalogo, da zapolni to praznino. Tako je nastajalo njegovo, lahko rečemo, življenjsko delo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-1960) v treh knjigah, ki obsegajo 1373 strani! To je prvo temeljno delo te vrste. V svoji Zgodovini uporablja Cvetko stilno periodizacijsko lestvico iz likovne umetnosti: temelji (najstarejša doba) – romanika – gotika – renesansa – barok – klasika – romantika.- moderna. Svoj pogled na razvoj stila v zgodovini slovenske glasbe je Cvetko še natančneje prikazal v knjigah Stoletja slovenske glasbe (1964), ki je izšla tudi v francoščini (1967), in Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991). V nemščini je izšla njegova Glasbena zgodovina Južnih Slovanov (1975).

Cvetko Dragotin3Pomembne so tudi njegove monografije, posvečene posameznim slovenskim skladateljem (Risto Savin, Davorin Jenko, Gojmir Krek, Anton Lajovec, Slavko Osterc). Med njimi gre posebno mesto knjigi Jacobus Gallus Carniolus (1965), ki je izšla tudi v nemščini in angleščini in je v njej predstavil našega velikega rojaka. Pripravil je tudi kritične izdaje del starih slovenskih skladateljev. Skladba njegovega življenja je izzvenela 2. septembra 1993, na pragu dvainosemdesetega rojstnega dne.

(obletnica meseca 09_2011)

 

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh