Vladimir Truhlar

* 3. september 1912, Gorica, † 4. januar 1977, Longomoso, Italija

Od revnega osnovnošolca do profesorja na univerzi v Rimu

Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.

Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.

Teologija naj odkriva človeku izkustveno pot k Bogu

Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime 'mistično izkustvo' in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal "vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) ... Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in 'okusiti' odgovor na lastna življenjska vprašanja.

Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na 'vetje Duha' in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.

Služba življenju / je dozorela / v samoto

Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi 'Razpadajoči most'. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka 'nekaj mističnega'. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).

Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.

obletnica meseca 09_2012