Fran Erjavec

* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še 'dolga vas'. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je 'praktična' žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila "velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje," se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). "Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele." Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah "oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino".

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot 'vajevci'. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni - pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije 'mili' otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.