Ivan Vurnik (1884–1971)

 »Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.

“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.

VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«

IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.

ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.